“Lucy, I’m home.” Tako se je glasil eden od mnogih citatov priljubljene humoristične nanizanke I Love Lucy, ki je med letoma 1951 in 1957 ob predvajanju praznila mestne ulice širom sveta, saj jo je tedensko spremljamo več kot 60 milijonov gledalcev. Humoreska, ki je med zvezde izstrelila dotedaj neuspešno rdečelaso igralko Lucille Ball in njenega moža, kubanskega glasbenika Desija Arnaza, je postala eden od največjih popkulturnih fenomenov 20. stoletja in je za vedno spremenila kolesje zgodovine televizijske zabave. Toda za fasado blišča in slave najbolj slavnega para v Ameriki so se skrivale mnoge nečednosti; medijske špekulacije o Arnazovi domnevni nezvestobi, obtožbe, da je Ballova v preteklosti sodelovala s komunisti, pogosti spori s televizijsko mrežo, ki so bili pogosto obarvani z močno seksistično in rasistično noto itd. Vse to in še mnogi osebni razlogi so postopoma vodili do konca zakona med Ballovo in Arnazom, delček te hkrati komične kot tudi tragične zgodbe pa skuša pokriti biografska drama Being the Ricardos, ki jo je zrežiral in spisal Aaron Sorkin. Kot je moč pričakovati, se Sorkin znova izkaže kot prefinjen filmar z odličnim očesom za podrobnosti, kar pripomore k več kot vzdušni podoživitvi zlate dobe Hollywooda, hkrati pa s spretno spisanimi, pikrimi in duhovitimi dialogi ter živahnim tempom poskrbi, da je gledalec deležen vsaj bežnega vpogleda v zakulisje slovite humoreske in zasebnega življenja njenih dveh zvezdnikov. In četudi se Nicole Kidman in Javier Bardem zdita dokaj nenavadni izbiri za vlogi Ballove in Arnaza, toda njuni predstavi sta fenomenalni in vredni celo oskarjevske nominacije. Kidmanova je še posebej osupljiva, Bardem pa kljub temu, da Arnazu ni preveč podoben, uspe zajeti njegovo karizmo, vroči kubanski temperament in smisel za humor. Pa vendar filma Being the Ricardos ne moremo uvrstiti me Sorkinove presežke, saj ta ni povsem kos svojim ambicijam in nekatere pomembnejše dele zgodbe (npr. rasistične opazke televizijske mreže, ki ni želela, da bi bila Lucy poročena s Kubancem) odpravi zelo na hitro in brez večjega učinka na potek zgodbe. Daleč od mojstrovine, toda Sorkin je vseeno dovolj spreten in izkušen filmar, da bi pustil, da bi pričujoči film padel v sivo povprečje.