Po fenomenalno nastopu v psihološkem trilerju Joker se je oskarjevec Joaquin Phoenix za svoj naslednji projekt izbral film, ki ne bi mogel biti bolj očitno nasprotje omenjene uspešnice; C’mon C’mon je namreč umirjena, melanholična in z dobršno mero empatije dozirana drama, ob kateri se gledalcu zazdi, da se je svet za slabo uro in pol ustavil in mu pustil zadihati s polnimi pljuči. Zaplet filma je preprost; Phoenix igra Johnnyja, radijskega novinarja, ki preboleva smrt svoje matere, hkrati pa skuša obnoviti odtujen odnos s svojo sestro Viv in njenim energičnim 9 – letnim sinom Jessejem. Ko Viv za kratek čas odpotuje, da bi priskočila na pomoč svojemu prav tako odtujenemu možu, ki trpi za psihično boleznijo, se Johnny nehote znajde v vlogi začasnega skrbnika simpatičnega nečaka, kar sproži emocionalni tobogan, ob katerem se med sprva nezaupljivo dvojico splete pristno in ganljivo prijateljstvo. Težko je reči, da je okvirni zaplet pričujočega filma izviren in da se z njim ni moč srečati v vsaki televizijski melodrami, toda C’mon C’mon se dvigne krepko nad povprečje s svojo šarmantno mešanico trpke duhovitosti, minimalistične estetike v stilu zgodnejših filmov Jima Jarmuscha ter močne kemije med Phoenixom v svoji najbolj umirjeni in zadržani vlogi doslej ter mladim britanskim igralcem Woodyjem Normanom, ki kot simpatični Jesse nemudoma osvoji srca vsakega gledalca. Film režiserja in scenarista Mika Millsa gledalca polni tako z optimizmom kot blago otožnostjo in ga na nevsiljiv način pripravi do razmisleka o vprašanjih, ki jih Johnny v okviru svojega radijskega dela zastavlja mladim: Kako bi spremenil svet na bolje? Kdo ima bolj prav – otroci ali odrasli? Ali odrasli dovolj poslušajo otroke in obratno? Se ljudje sploh še znamo poslušati?Priznati je treba, da se v času naraščujočega cinizma, vse bolj zadržane empatije ter sovraštva splača pogledati tako umirjen in nekonflikten film, ki pa še vedno ostaja trdno zasidran pri tleh in se ne boji spregovoriti o težavnih dilemah kot so npr. splav, duševna bolezen in zakopanost v delo, s katero si posameznik skuša zadušiti občutek osamljenosti. C’mon C’mon je mala intimna mojstrovina, ob kateri se zna zgoditi, da boste zajokali ali vsaj koga stisnili k sebi in mu povedali, da ga imate radi.
