C’mon C’mon (2021)

Joaquin Phoenix deslumbra em C'mon C'mon | MHD

Rating: 9 out of 10.

Po fenomenalno nastopu v psihološkem trilerju Joker se je oskarjevec Joaquin Phoenix za svoj naslednji projekt izbral film, ki ne bi mogel biti bolj očitno nasprotje omenjene uspešnice; C’mon C’mon je namreč umirjena, melanholična in z dobršno mero empatije dozirana drama, ob kateri se gledalcu zazdi, da se je svet za slabo uro in pol ustavil in mu pustil zadihati s polnimi pljuči. Zaplet filma je preprost; Phoenix igra Johnnyja, radijskega novinarja, ki preboleva smrt svoje matere, hkrati pa skuša obnoviti odtujen odnos s svojo sestro Viv in njenim energičnim 9 – letnim sinom Jessejem. Ko Viv za kratek čas odpotuje, da bi priskočila na pomoč svojemu prav tako odtujenemu možu, ki trpi za psihično boleznijo, se Johnny nehote znajde v vlogi začasnega skrbnika simpatičnega nečaka, kar sproži emocionalni tobogan, ob katerem se med sprva nezaupljivo dvojico splete pristno in ganljivo prijateljstvo. Težko je reči, da je okvirni zaplet pričujočega filma izviren in da se z njim ni moč srečati v vsaki televizijski melodrami, toda C’mon C’mon se dvigne krepko nad povprečje s svojo šarmantno mešanico trpke duhovitosti, minimalistične estetike v stilu zgodnejših filmov Jima Jarmuscha ter močne kemije med Phoenixom v svoji najbolj umirjeni in zadržani vlogi doslej ter mladim britanskim igralcem Woodyjem Normanom, ki kot simpatični Jesse nemudoma osvoji srca vsakega gledalca. Film režiserja in scenarista Mika Millsa gledalca polni tako z optimizmom kot blago otožnostjo in ga na nevsiljiv način pripravi do razmisleka o vprašanjih, ki jih Johnny v okviru svojega radijskega dela zastavlja mladim: Kako bi spremenil svet na bolje? Kdo ima bolj prav – otroci ali odrasli? Ali odrasli dovolj poslušajo otroke in obratno? Se ljudje sploh še znamo poslušati?Priznati je treba, da se v času naraščujočega cinizma, vse bolj zadržane empatije ter sovraštva splača pogledati tako umirjen in nekonflikten film, ki pa še vedno ostaja trdno zasidran pri tleh in se ne boji spregovoriti o težavnih dilemah kot so npr. splav, duševna bolezen in zakopanost v delo, s katero si posameznik skuša zadušiti občutek osamljenosti. C’mon C’mon je mala intimna mojstrovina, ob kateri se zna zgoditi, da boste zajokali ali vsaj koga stisnili k sebi in mu povedali, da ga imate radi.

The Matrix Resurrections (2021)

Matrica: Obuditev (The Matrix Resurrections) s prvim video napovednikom in  potrditvijo, da v kino prihaja decembra 2021 - UPORABNA STRAN

Rating: 6 out of 10.

Vnovični zagoni uveljavljenih filmskih franšiz so že dolgo časa zgolj lenobni in včasih že kar žaljivi načini, kako bi kreativno bankrotirani Hollywood iz denarnic občinstva iztisnil čim več denarja. Teh občutkov se nismo mogli znebiti tudi ob novici, da bomo priča četrtemu delu kultnega ZF akcijskega spektakla The Matrix, ki je svojo zgodbo o odrešeniku Neu (Keannu Reeves) in njegovem boju proti zlovešči matrici sicer zaključil pred skoraj 20. leti. Toda noben epilog ni tako močan, da bi kljuboval moči požrešnosti čezlužniške mašinerije, čeprav je filmu The Matrix Resurecctions morebiti šteti v prid to, da se ga je režiserka Lana Wachowski lotila predvsem zato, da bi lažje prebolela smrt svojih staršev. Film se odvija 60 let po koncu tretjega dela in predstavi novo matrico, v katero je ujet tudi Neo oz. Thomas Anderson, na tem mestu pa zgodba pridobi nekakšne meta-dimenzije, saj prejšnja poglavja v franšizi The Matrix obravnava kot trilogijo računalniških iger, ki jih je Neo ustvaril na podlagi sanj o izvorni matrici. Pa vendar se kmalu izkaže, da Neov navdih za matrico izhaja iz resnične grožnje, ki bi lahko predstavljala naslednjo prelomno točko v boju med človeštvom in stroji. Omenjeni meta-pristop filmu precej koristi, saj se s tem zgodba distancira od pretirane resnobnosti in pretencioznosti predhodnikov ter namesto tega poskrbi za močno dozo ironičnega humorja in avtorefleksivne duhovitosti, ob kateri tudi sama režiserka podvomi v upravičen obstoj lastnega filma. Žal pa se kmalu izkaže, da je ta meta-komentar v filmu prisoten zgolj v namene, da bi se režiserka zaščitila hrbet pred kritikami, da je film posnela zgolj zaradi želje po zaslužku; ko zgodba nekje na polovici izstopi iz meta-vesolja in skuša sama sebi dati neko emocionalno težo, hitro postane jasno, da The Matrix Resurrections ne ponudi ničesar, kar bi film dvignilo nad povprečje. Igralske predstave so sicer solidne (še posebej odlična je Jessica Henwick kot hekerka Bugs), tempo dovolj hiter in dogajanje kratkočasno do te mere, da dve uri in pol minita kot bi mignil, toda nobena prednost ni dovolj močna, da bi zakrila mnoge pomanjkljivosti izdelka. Glavna je predvsem ta, da se film po vzpodbudnem uvodu začne zatekati k monotonemu razlaganju vsebine, zaradi katere zgodba postaja vse manj zanimiva, še bolj pa preseneti spoznanje, da so akcijske sekvence dokaj neimpresivne in zgolj bleda senca tistega, kar smo videli v prejšnjih filmih, da o obupni zamenjavi Jonathana Groffa kot agenta Smitha ne izgubljamo besed. The Matrix Resurrections je kot celota povsem neškodljiv, mestoma duhovit in napet ZF vrtiljak z nekaterimi premetenimi pristopi, ki pa žal niso dovolj, da bi gledalec dobil tehten razlog za nadaljevanje franšize.