Ozadje nastajanja enega največjih filmov vseh časov, epske drame Citizen Kane (1941), ki je naredila tedaj komaj 24 – letnega Orsona Wellesa nesmrtnega, je morebiti še bolj fascinantno kot sam film. Četudi je Welles tedaj užival status samostojnega filmskega umetnika, ki mu noben studio ni mogel priti do živega, je bila njegova pot zaznamovana z ogromno padci in ovirami. Toda Mank, najnovejši film Davida Fincherja, ni toliko zgodba o nastajanju omenjene filmske klasike; pravzaprav je Welles tokrat precej obroben lik, saj je vsa pozornost usmerjenja v težavno življenje soscenarista Hermana J. Mankiewicza, ki je scenarij za Kana sprva pisal iz želje po hitrem zaslužku, na koncu pa je za svoje delo (skupaj z Wellsom) prejel svojega prvega in edinega oskarja, od tod naprej pa je njegova kariera hitro utonila v pozabo. Fincher tako razgali pozabljeno poglavje filmske zgodovine, vendar se ne ukvarja toliko s polemiko, kdo si lasti več zaslug za uspeh filma (Welles ali Mankiewicz). Pravzaprav konflikt med omenjenima v filmu zavzame zelo malo prostora; Fincher se namesto tega posveča nekonvencionalnemu Mankiewiczeve kariere scenarista v Hollywoodu, težavnih odnosov z mogotcem Williamom R. Hearstom (ta je tudi služil kot inspiracija za Kana), vplivnim filmskim producentom Louisom B. Mayerjem in predvsem Hearstovo priležnico, igralko Marion Davies. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Fincher posnel svoje ljubezensko pismo zlati dobi Hollywooda, saj tematiko obravnava z dobršno mero humorja in retro estetike klasičnih črno-belih filmov. Ravno slednje bo gledalcu najbolj padlo v oči; film se navkljub odsotnosti barv lahko pohvali z čudovito fotografijo, domiselno uporabo svetlobe (ta je še posebej izrazita v notranjih prostorih) ter nasploh tehnično impresivno podoživitvijo starega Hollywooda. Poleg izpiljene vizualne podobe pa film prepriča z oskarjevsko predstavo veterana Garyja Oldmana v glavni vlogi in še posebej Amande Seyfried, ki bo tokrat dokončno zaprla usta tistim, ki jo vidijo kot zgolj lep obrazek. Je torej Mank še ena Fincherjeva filmska mojstrovina? To ravno ne, saj bi si upal reči, da je film s svojim nekonvencionalnim pripovednim tokom, pogostimi flashbacki in počasnim tempom za nakatere gledalce prenaporen, še posebej za tiste, ki jih že v osnovi zgodbe o starem Hollywoodu ne zanimajo preveč. Vseeno pa nihče ne more oporekati dejstvu, da je Mank eden od Fincherjevih najbolj osebnih in ambicioznih projektov v njegovi karieri.
