Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Mnogi čezlužni filmi, ki plovejo na vala aktualnega #metoo gibanja, žal kljub dobrim namenom pogosto zatavajo v sfere politično korektnih pridig z naivnimi pogledi na realnost in poenostavljenimi rešitvami zapletenih družbenih problemov. The Assistant veliko srečo ni takšne vrste film; gre za minimalistično dramo o enem dnevu v življenju Jane, mlade pomočnice v firmi, ki se ukvarja s filmsko produkcijo in kjer je znana kot tista, ki prva pride in zadnja zapusti svoje delovno mesto. Film na napol dokumentarni način beleži njeno vsakdanjo dolgočasno rutino, ki pa jo na vsake toliko časa prekinejo cinične pripombe moških sodelavcev, ki več kot očitno v Jane ne vidijo nič drugega kot zgolj prestrašeno deklico z omejenimi sposobnostmi za opravljanje dela. Tekom dneva se pritiski na glavno junakinjo še bolj stopnjujejo, še posebej, ko ta spozna, da njen šef zlorablja svojo moč in visok položaj za rekrutiranje novih asistentk, ki jih ocenjuje zgolj po videzu in pripravljenosti za popolno podrejenost. The Assistant je izvrsten prvenec režiserke Kitty Green in še en dokaz, da lahko ženske filmarke samozavestno stojijo naproti moški konkurenci in jo celo presežejo. Minimalistična urbana drama se več kot očitno nagiba na škandal z nekdanjim vplivnim producentom Harveyjem Weinsteinom, vendar pa je prednost filma tudi v tem, da preseže okvire #metoo gibanja in služi kot neprizanesljiv prikaz bednega položaja mladih pripravnikov, ki morajo za vzpenjanje po karierni lestvici pogoltniti marsikatero grenko pilulo in ob zaznavi nepravilnosti zgolj molčati, če želijo obdržati svojo službo. Tkivo filma predstavlja zadržana igra odlične Julie Garner, ki s svojo nedolžnostjo in pasivnostjo izvrstno zajame tesnobo in strahove ljudi z moralnim kompasom, ki morajo za lastno dobro zamižati na obe očesi. The Assistant se zaključi tako kot se tudi začne; na določeni točki, ko se ne razreši nič, vendar pa je tako Jane kot gledalcu jasno, kaj se dogaja. Naslednji dan pa se boj nadaljuje.

V današnjih hitrih časih, ko ljudje nimamo na razpolago niti ene sekunde za sproščen postanek, se zdi, da mora biti takšen tempo prisoten tudi v literaturi. Nič več ni prostora za potrpežljivost in domišljijo, bralcem mora biti pogosto vse prinešeno na pladnju in bognedaj, da bi se karkoli prepustilo njihovi svobodni interpretaciji, saj se tovrstnih izdelkov takoj oprime sloves “pretencioznosti.” Zato je še toliko bolj potrebno ceniti romane, kot je Piknik pri Hanging Rocku, ki že od izida leta 1967 pa vse do danes ostaja enako čudovita, skrivnostna kot tudi zastrašujoča literarna mojstrovina avstralske pisateljice Joan Lindsay. Roman, postavljen v osrčje avstralskega podeželja, pripoveduje zgodbo o bizarnem dogodku, ki se pripeti na valentinovo leta 1900; takrat med piknikom pri Hanging Rocku neznano kam izginejo tri varovanke in vzgojiteljica bližnjega dekliškega kolegija. Ker se za pogrešanimi izgubi vsaka sled in se hkrati zdi, da se jim je pripetilo nekaj strašnega, se kmalu na kocki znajde ugled kolegija, lokalno prebivalstvo pa skuša na lastno pest raziskati okoliščine izginotja na Hanging Rocku, vendar pa se zdi, da jih vsaka odločitev pripelje nazaj v slepo ulico.

Piking pri Hanging Rocku je perfekten roman skrivnosti, ki te proti pričakovanjem nikoli ne razkrije. Enigma ostane enigma, kar se izkaže za premeteno potezo, saj Lindsayjeva na tak način ves čas ohranja visok nivo suspenza, groze in strašljivega občutka, da nad zgodbo visi nevidna senca nečesa neracionalnega. Roman čudovito izpostavi kontrast med idilično naravo avstralskega podeželja in njegovimi temačnimi skrivnostmi (tudi sam Hanging Rock velja za kraj, ki pri človeku zbuja izredno nenavadne občutke), za vsem pa se skriva subtilno podan družbeni komentar o ženski emancipaciji ter položaju mladih deklet v strogo konzervativnem okolju, kjer so pogovori o fantih in spolnosti skorajda tabu tema. S tega vidika misterij Hanging Rocka predstavlja simbolično osvoboditev ženske iz krempljev tradicije, ki mladih deklet ne posluša, ampak zgolj vzgaja v bebave povprečnice. In zdi se, da avtorico bolj kot osrednji misterij zanima ravno ta družbeno kritični vidik zgodbe, obarvan s poetičnim pripovednim slogom, izvirno simboliko ter bogato galerijo likov, ki se vsak na svoj način spopada s samim seboj ter dogodki, ki jim razburkajo domišljijo. Piking pri Hanging Rocku je upravičeno ena največjih skrivnosti 20. stoletja, ki ne bo nikoli izgubila na svoji pripovedno moči in strašljivosti.