Bombshell (2019)

Rezultat iskanja slik za bombshell 2019

Rating: 5.5 out of 10.

Bombshell je v obdobju #MeToo gibanj in vse pogostejših opozarjanj na problematični položaj žensk v patriarhalnem sistemu, precej pomemben film. Ta namreč pokriva ozadje padca prvega obraza vplivne konzervativne televizije Fox News, Rogerja Ailesa, ki je bil leta 2016 odstavljen s položaja zaradi številnih obtožb o spolnem nadlegovanju svojih uslužbenk. Film v ospredje postavlja tri ženske, ki so se navkljub grožnjam uprle Ailesovemu ustrahovanju in javnost seznanile s tem, da je nadlegovanje žensk na delovnem mestu še kako pereča problematika, o kateri je treba glasno spregovoriti. Film režiserja Jayja Roacha je zelo ambiciozen izdelek, ki ne spregovori zgolj o posledicah spolnega nadlegovanja, ampak tudi prikaže, kakšne podcenjujoče odločitve mora biti ženska prisiljena sprejeti, da bi lahko ohranila svojo kariero in osebno dostojanstvo. Ta boj s sistemom je prikazan z ognjevitimi predstavami odličnih Charlize Theron, Nicole Kidman in Margot Robbie, ki pa so žal premalo, da bi film rešile pred površnostjo in plitkostjo. Največja težava filma Bombshell je v tem, da se nikoli ne poglobi v osebne zgodbe glavnih junakinj in jih dela relavantne zgolj v vlogah figur, ki so pokazale zobe Ailesovi diktaturi. Z drugimi besedami; če o resničnih osebah, ki jih odigrata Theronova in Kidmanova, ne veste ničesar, vam bo za njuni usodi v okviru filma prav malo mar, saj zgodba ves čas plava po površini in postreže s precej wikipedičnim pregledom dogodkov brez pravega emocionalnega učinka na gledalca. Film s tako pomembno tematiko si ne bi smel privoščiti, da postane nezanimiv in dolgočasen, toda Bombshell nam ne daje veliko razlogov, da bi ob prikazani zgodbi karkoli začutili.

Little Women (2019)

Rating: 6 out of 10.

Greto Gerwig obožujejo tako kritiki kot občinstvo. To niti ni tako presenetljivo, saj so njeni filmi namenjeni ugajanju in vse prej kot problematični. Gerwigova sicer odpira mnoga pereča vprašanja o položaju žensk v patriarhalni družbi in njihovih želja po osebni svobodi, vendar to počne na precej sentimentalne, všečen in rahlo naiven način z ogromno poudarka na toplem humorju in prikupni ekscentričnosti likov. Ta pristop je še posebej izrazit v njenem novem filmu, razkošni zgodovinski komični drami Little Women, ki v ospredje postavlja mlado pisateljico Jo (Saoirse Ronan), sicer žensko svobodnega in neukrotljivega duha, ki obuja spomine na odraščanje s svojimi sestrami za časa ameriške državljanske vojne. Film zgradi močan kontrast med svobodomiselnostjo mlade ženske in konzervativno družbo, ki od nje zahteva, da se čimprej omoži in postane mati številnim otrokom. V primerjavi s prvencem je Little Women za Gerwigovo bistveno bolj ambiciozen film; filmarka se namreč poslužuje tvegane pripovedne tehnike preskakovanja med različnimi časovnimi obdobji, kar ji povečini zelo dobro uspeva. Preskoki niso moteči, še posebej zaradi tega, ker film prizore iz preteklosti zaznamuje z nostalgičnimi toplimi barvami, medtem ko je sedanjost obarvana s hladom in melanholijo. Film se prav tako lahko pohvali z razkošno kostumografijo, dodelano vizualno podobo, ki spominja na starošolske hollywoodske epe tipa Gone With The Wind ter nekaterimi izvrstnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Florence Pugh in presenetljivo simpatične Emme Watson. Škoda le, da so dobre plati filma pogosto zasenčene (spet) zaradi režiserkinega zatekanja k osladnosti, staromodnemu sentimentalizmu in vsebinski nepretresljivosti. Ne pomaga niti to, da je Gerwigova v svoji ziheraškosti zaposlena s tem, da gledalcu na vsake toliko časa preko dialogov dobesedno zrecitira, kaj je želela s filmom povedati. Little Women je film, ki se mu v plus štejejo dobre igralske prestave in tehnična izpiljenost, na ravni vsebine pa je boleče neizstopajoč in celo plitek.