Mesto Sarajevo je bilo leta 1994 vse prej kot primeren kraj za organizacijo kateregakoli dogodka, kaj šele koncerta legendarnega heavy metal pevca Bruca Dickinsona iz skupine Iron Maiden.Vojna v Bosni je tedaj dosegla svoj nasilni vrhunec, Sarajevo pa se je znašlo v središču kaosa, zaznamovanega z vsakodnevnim bombardiranjem mesta in bežanjem civilnega prebivalstva pred ostrostrelci. In na pogorišču vojne norosti se je rodila ena od najbolj navdihujočih in ganljivih zgodb glasbene zgodovine, katero pokrije dokumentarec Scream for Me Sarajevo. Film spremlja napeto in dramatično pot Dickinsona in njegove spremljevalne zasedbe, da bi se prebila preko frontnih linij do Sarajeva in tam odigrala koncert, ki je mnogim prebivalcem pomenil bolj kot lastno življenje. Kar je tudi razumljivo; v vsem kaosu, nasilju, smrti in trepetanju, če boš uspel preživeti naslednji dan, je Dickinsonov nastop pomenil močno simbolično luč upanja, ko so predvsem mladi za nekaj ur prenehali razmišljati o tem, da se svet okoli njih ruši in da ljudje umirajo. In ravno ta koncert je dal Sarajevu tisto, kar potrebuje; možnost izražanja lastne jeze in frustracij skozi jezno kitarsko glasbo, ki je marsikomu rešila življenje. Toda Scream for me Sarajevo je mnogo več kot dokumentarec o odrešilni moči glasbe; je tudi neprecenljiv dokument konfuznih časov, ko se je mladina soočila s kaosom, katerega ni razumela ter opomnik o nesmiselnosti brutalnih balkanskih vojn, kjer je življenje izgubilo ogromno nedolžnih ljudi. In četudi je vojna v Bosni še danes precej občutljiva tema, jo režiser Tarik Hodzič razgali brez političnih komentarjev in manipulacij z dejstvi. Nenazadnje pa; Scream for me Sarajevo je v prvi vrsti dokumentarec o odrešilni moči glasbe sredi okolja, ki je skorajda izgubilo upanje.
