Scream for Me Sarajevo (2017)

Kriči, Sarajevo! – Kinodvor

Rating: 9 out of 10.

Mesto Sarajevo je bilo leta 1994 vse prej kot primeren kraj za organizacijo kateregakoli dogodka, kaj šele koncerta legendarnega heavy metal pevca Bruca Dickinsona iz skupine Iron Maiden.Vojna v Bosni je tedaj dosegla svoj nasilni vrhunec, Sarajevo pa se je znašlo v središču kaosa, zaznamovanega z vsakodnevnim bombardiranjem mesta in bežanjem civilnega prebivalstva pred ostrostrelci. In na pogorišču vojne norosti se je rodila ena od najbolj navdihujočih in ganljivih zgodb glasbene zgodovine, katero pokrije dokumentarec Scream for Me Sarajevo. Film spremlja napeto in dramatično pot Dickinsona in njegove spremljevalne zasedbe, da bi se prebila preko frontnih linij do Sarajeva in tam odigrala koncert, ki je mnogim prebivalcem pomenil bolj kot lastno življenje. Kar je tudi razumljivo; v vsem kaosu, nasilju, smrti in trepetanju, če boš uspel preživeti naslednji dan, je Dickinsonov nastop pomenil močno simbolično luč upanja, ko so predvsem mladi za nekaj ur prenehali razmišljati o tem, da se svet okoli njih ruši in da ljudje umirajo. In ravno ta koncert je dal Sarajevu tisto, kar potrebuje; možnost izražanja lastne jeze in frustracij skozi jezno kitarsko glasbo, ki je marsikomu rešila življenje. Toda Scream for me Sarajevo je mnogo več kot dokumentarec o odrešilni moči glasbe; je tudi neprecenljiv dokument konfuznih časov, ko se je mladina soočila s kaosom, katerega ni razumela ter opomnik o nesmiselnosti brutalnih balkanskih vojn, kjer je življenje izgubilo ogromno nedolžnih ljudi. In četudi je vojna v Bosni še danes precej občutljiva tema, jo režiser Tarik Hodzič razgali brez političnih komentarjev in manipulacij z dejstvi. Nenazadnje pa; Scream for me Sarajevo je v prvi vrsti dokumentarec o odrešilni moči glasbe sredi okolja, ki je skorajda izgubilo upanje.

Preboj (2019)

Rezultat iskanja slik za PREBOJ 2019

Rating: 7 out of 10.

Preboj je še en prispevek k domačemu žanrskemu filmu, saj gre za prvi partizanski film, posnet v samostojni Sloveniji. Takšne vrste film zahteva ogromno tehnične spretnosti in poznavanja žanrskih pravil, prav tako pa se je ob današnji vroči politični klimi težko izogniti očitkom, da se za partizanstvo zanimajo samo radikalni levičarji, ki želijo predvsem mlade zastrupljati s “komunistično ideologijo”. Preboj ni takšne vrste film; gre za resnično zgodbo o 500. partizanih, ki v zadnjih mesecih vojne na begu pred več kot 12.000 nemškimi vojaki obtičijo na visokogorski planoti Menina planina in so podvrženi hudemu mrazu, lakoti in še posebej padcu morale. In sredi tega nemogočega položaja je komandant Franc Sever Franta prisiljen prevzeti odgovornost za preživele partizane in jih varno pripeljati nazaj v dolino. Kot že rečeno; Preboj ni političen film, ki bi gledalcu vsiljival določeno ideologijo ali pa manipuliral z zgodovinskimi dejstvi, da bi prikazal zgolj eno plat resnice. Gre za preprosto intimno zgodbo o ljudeh, ki morajo preživeti v nemogočih razmerah, pri tem pa se morajo zanašati na mnogo več kot herojske ideale in ideološke floskule. Hkrati je zgodba o preboju na Menini planini simbolični prikaz vseh vrednot partizanskega boja (tovarištvo, zvestoba in požrtvovalnost) in film vse to uspe prikazati na subtilen in nevsiljiv način. A film prepriča tudi s tehničnega vidika; je čudovito posnet, akcijske scene so presenetljivo impresivne in realistične, igra na zelo zadovoljivem nivoju in sami občutki brezizhodnosti ter obupa so dobro zajeti v pogosto hladni in temačni atmosferi. Film ima sicer nekaj napak (Rok Vihar je v vlogi nacista precej karikaturen, na trenutke pa zna zgodba zaviti v območje sentimentalnosti), a nobena ni tako usodna, da bi pokvarila splošni zadovoljiv vtis, ki ga Preboj pusti pri gledalcu. Nenazadnje gre za zgodbo o vrednotah, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.