Sonja Prosenc je ena od vidnejših domačih filmskih umetnic, ki s svojimi izdelki uspejo dvigniti pozornost tako doma v tujini. Prosenčeva je namreč znana po svojevrstnem poetičnem slogu in nekonvencionalnih filmskih strukturah, ki so bile izrazit že v njenem prvencu Drevo, še bolj pa v najnovejšem filmu Zgodovina ljubezni. Sam naslov je močno povezan z osrednjim zapletom, kjer 17 – letna Iva po smrti svoje matere raziskuje njeno življenje oz. zgodovino njenih skritih ljubezni, hkrati pa se spopada z občutki osamljenosti in odtujenimi odnosi med preostalimi člani družine. Prvo, kar bo gledalcu padlo v oči, je hkrati tisto, po čemer je Prosenčeva najbolj poznana; naravnost čudovita in natančna podoba filma, kjer je vsak kader kot umetniška slika, ki uspe z izvirnim minimalizmom zajeti čustvena stanja glavnih junakov in tragične razsežnosti njihove življenjske stiske. Prosenčeva uspe prepletati podobe hladnega urbanega okolja in divje narave, izrazito ekspesivna igra pa je koristno uporabljena, saj tokrat tišina pove mnogo več kot dialogi. In četudi se film loteva univerzalnih tem kot sta prebolevanje izgube in odpuščanje samemu sebi, gledalec nikoli ne dobi občutka, da je priča zlajanemu recikliranju idej, saj se ga tako zgodba kot liki dotaknejo na vseh ravneh. Počasen tempo in rahla razvlečenost bosta nekatere gledalce odbijala, toda Zgodovina ljubezni je še vedno film, ki mu je potrebno dati priložnost, še posebej zaradi nepozabne vizualne izkušnje.