V prvih minutah farsičnega trilerja It Was Just An Accident, prejemnice zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu leta 2025, dobimo gledalci občutek, da bomo naslednjo dobro uro in pol spremljali življenje tričlanske iranske družine, ki se neke noči pelje domov in z avtomobilom ponesreči zbije psa. A ko trojica potrebuje pomoč pri popravilu avtomobilskega motorja, se zateče v bližnjo mehanično delavnico, kjer eden od zaposlenih, nekdanji politični zapornik Vahid, v očetu družine prepozna svojega rablja, obveščevalnega agenta, ki ga je med prestajanjem zaporne kazni brutalno mučil. Vahid v želji po maščevanju očeta ugrabi, vendar je kmalu postavljen pred neprijetno resnico; med mučenjem je imel zavezane oči, zato ni nikoli uspel videti obraza svojega mučitelja, edina sled, ki potrjuje njegovo identiteto, pa je škripajoč zvok njegove umetne noge. Novovalovski iranski mojster, večni filmski upornik in politični izgnanec Jafar Panahi s filmom It Was Just An Accident ostaja zvest svojemu sofisticiranemu, a zato nič manj ostremu kriziranju iranske oblasti, katere krutost izkuša na lastni koži že vrsto let. Panahijev pripovedni tok je tokrat podoben učinku snežne kepe, kjer se zgodba iz minute v minuto nepričakovano spreminja, s tem pa postaja enako absurdna (Vahidu se pri identifikacija morebitnega agenta pridružijo nekdanji zaporniški kolegi, ki so v mnenjih popolnoma razdeljeni) kot tudi tragična. Režiser se zavoljo precej nenavadnega zapleta občasno zateče k subtilnemu in prebrisanemu črnemu humorju, ki nikoli ne prevlada nad žalostnim spoznanjem o tem, kako iranski režim še vedno tepta osnovne človekove pravice in za seboj pušča generacije travmatiziranih žrtev. Panahiju ta nenavadna kombinacija uspe zaradi izvrstne igralske zasedbe, briljantne režije, močnega suspenza in večplastne zgodbe, ki v zadnjih minutah pripelje do katarzičnega epiloga, ob katerem gledalec obnemi. It Was Just An Accident je pretresljiva parabola o rabljih in njihovih žrtvah, kjer oboju združuje kot tudi ločuje nerazdelana preteklost.

Filmi o živih mrtvecih / zombijih so dandanes prisotni na vsakem koraku, še posebej po izbruhu popularnosti serije The Walking Dead, kar pa je posledično pripeljalo do trenutka, ko je dotični podžanr postal prenasičen z generičnimi filmi, ki trmoglavo sledijo “formuli uspeha” kot pa da bi dostavili karkoli izvirnega oz. zanimivega. Turška srhljivka The Funeral, sicer velika zmagovalka lanskoletnega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina, ponuja ravno to; preko počasne, atmosferične in občasno naporne izkušnje ponuja provokativno analizo odnosov, ki obtičijo na meji med življenjem in smrtjo, kjer se rodi tudi bizarna ljubezenska zgodba. Slednja vključuje Cemala, osamljenega voznika pogrebniškega kombija, ki mu je zaupan prevoz trupla umorjene mlade ženske do hiše njenih staršev na drugem koncu države. Toda med potjo do cilja Cemal ugotovi, da je dekle še vedno živo (oz. vsaj do določene mere) in začne do nje nemudoma gojiti konfliktna ljubezenska čustva, ki so postavljena na preizkušnjo, ko mora “živemu” truplu dostavljati človeško meso, pri tem pa zbudi pozornost policije, ki sproži lov za serijskim morilcem. Režiser in scenarist Orcum Behram ustvari nenavadno ganljiv in morbiden film ceste, v katerega so prepričljivo vnešeni elementi magičnega realizma, okultnega trilerja in platonsko naravnane romantične drame, ki bi ga marsikdo strukturiral kot ceneno eksplotacijo šoka in neokusnosti. Slednje bi bilo kakopak najbolj preprosto, toda The Funeral uspe dostaviti ravno pravšnjo mero emocij, čudaškosti in suspenza, vse to pa obarva z odlično temačno atmosfero in prepričljivimi igralskimi predstavami. Filmu bi lahko očitali, da je nekoliko predolg in da v zadnji tretjini postane preveč enigmatičen za lastno dobro, pa vendar je The Funeral edinstvena zombi grozljivka, ki vnaša svežino in drznost v sicer kreativno vse bolj izropan podžanr.