Pakistansko-kanadska koprodukcija In Flames predstavlja režijski prvenec Zarrara Kahna, ki se tematsko loteva večno aktualne problematike v državah bližnjega vzhoda; uničujoča moč patriarhata, ki presega fizično nasilje in se manifestira v psihološko travmo, katere žrtve so ženske v svojem srhljivo podrejenem družbenem položaju. Film, postavljen v pakistansko prestolnico Karachi, se začne s smrtjo patriarha, ki njegovo družino pahne v težko socialno stisko, še posebej, ko se očetovi sorodniki odločijo prodati stanovanje, v katerem živi. Poleg tega pa začnejo hčerko Mariam (čudovito zadržana Ramesha Nawal) preganjati strašljive vizije, povezane s temačno preteklostjo, ki postopoma razkrivajo zastrašujočo dinamiko odnosov za časa patriarhovega življenja. In Flames je z vidika grozljivke dokaj standarden izdelek, ki izpostavlja prisotnost nadnaravnih sil z minimalnimi učinki, ki pa smo jih že videli v mnogih podobnih filmih, zato jih je težko označiti za inovativne ali pretresljive. Je pa film toliko bolj prepričljiv, ko se loteva realnih problemov pakistanske družbe, še posebej prikaza toksičnega vpliva, ki jih ima strogi patriarhalni sistem na trpinčene in ponižane ženske, le da je tokrat situacija še toliko slabša, saj na glavne junake preži nevarnost iz onostranstva, ki pa zgolj predstavlja refleksijo bolečih spominov, ki (močno) namigujejo na prisotnost zlorabe in nasilja. Kahn hkrati uspe obdržati gledalčevo pozornost s pomočjo odličnih igralskih predstav, umirjenega tempa in zadušljive kafkovske atmosfere, ki posledično vodi do sila enigmatičnega epiloga, ki bo nekatere gledalce najverjetneje pustil prej zmedene kot pa očarane / pretresene. Navkljub napakam je In Flames močna socialno angažirana drama s tematiko, ob kateri preprosto ne smemo molčati.

Iranec Mohammad Rasoulof je primer filmskega umetnika, ki je sprejel film kot orožje zoper sistemsko tiranijo in z njo povezane krivice; v zadnjem desetletju je bil pogosto tarča iranskih oblasti zaradi snemanja filmov brez potrebnih dovolilnic, nekajkrat mu je bila izrečena tudi zaporna kazen in celo prepoved odhoda iz države. V mesecih pred premiero njegovega najnovejšega celovečerca, družinske drame The Seed of the Sacred Fig, na festivalu v Cannesu, so ga v domovini znova obsodili na 8 – letno zaporno kazen, vendar je Rasoulof uspel še pravočasno pobegniti v Evropo. Da je pričujoči film sprožil tako buren odziv iranskih oblasti, je pričakovano, saj njegovo ozadje temelji na resničnih protestihi, ki so izbruhnili septembra 2022 po smrti 22 – letne Mahse Amini, ki se je uprla nošnji naglavne rute in bila (sodeč po izpovedih prič) deležna brutalnega mučenja s strani iranske policije, ki je vpleteno v smrt zanikala. Vzporedno z resničnimi protesti pa gledalci spremljamo zgodbo družine ambicioznega preiskovalnega sodnika Imana, ki zvesto sledi režimu in nadzoruje aretacije in zasliševanja protestnikov, kar pa vse težje prenašajo njegovi hčerki in žena, ki zgolj nemočno opazujejo kako policija okrutno ravna z njihovimi prijatelji in vrstniki. The Seed of the Sacred Fig je radikalen, udaren in brezkompromisno krut film, ki skozi zgodbo o privilegirani iranski družini s tragično iskrenostjo in suvereno prikaže postopen razpad moralnih vredno znotraj storo patriarhalnega sistema, pri tem pa se požvižga na politično korektnost ter jasno in glasno obsodi krivce za nastali kaos v Iranu. Filmu je v pomoč tudi izvrstna igralska zasedba (ženski del, ki ga sestavljajo Soheila Golestani, Mahsa Rostami in Setareh Maleki, je naravnost imeniten), Rasoulof pa z uporabo resničnih posnetkov demonstracij v Iranu premeteno prikaže tragične posledice sistemskega nasilja. Nasploh odličnemu filmu dela nekaj preglavic razvlečena dolžina skoraj treh ur, ki je najbolj evidentna v zadnji tretjini, kjer se Rasulof odpove intimnosti dogajanja in postreže z pretirano “akcijskim” pregonom, ki spominja na scene iz kakšne ruralne grozljivke. Te napake pa niso preveč usodne, saj je Seed of the Sacred Fig še vedno preveč pomemben film, da bi ga lahko zlepa pozabili.