Grozljivke ponavadi nimajo tendence nagovarjati širša oz. družbeno relavantna vprašanja, kaj šele, da bi se dotaknile takšnih tem kot so rasna segrecija, šovinizem ali politika.Under the Shadow pa je ravno to; unikaten miks nadnaravne srhljivke in angažirane umetnosti, ki razkriva podcenjujoč položaj žensk v Iranu in grozljiva ozadja več let trajajočega iraško-iranskega konflikta v 70. letih prejšnjega stoletja. Zgodba se vrti okoli matere, nekdaj obetavne študentke medicine, kateri oblasti zaradi preteklega aktivnega sodelovanja v revolucionarnem gibanju ne dovolijo nadaljevanja študija, zato je obsojena na dolgočasno življenje za štirimi stenami s svojo hčerko in možem, uspešnim zdravnikom. Ko slednjega vpokličejo na bojišče, mati in hči ostaneta sami v stanovanju, kjer se kmalu zatem začnejo dogajati nenavadne reči, ki so plod nevidnih nadnaravnih sil. Kot že rečeno, Under the Shadow prepleta osebno zgodbo o ženski, ki zaradi strogih pravil iranske družbe ni zmožna izpolnjevati svoje vloge izobraženke, prav tako pa je zaradi grozljivih stvari, ki se dogajajo njeni hčerki, nemočna ohraniti svojo trdno materinsko držo. Režiser in scenarist Babak Anvari s sprano fotografijo, izrazitim minimalizmom ter samozavestnim občutkom za suspenz uspe močan družbeni komentar zapakirati v navidez klišejsko zgodbo o še enem demonu, ki rad straši otroke in jim pere možgane z bizarnimi fintami. In ravno zaradi svoje nenavadne narave ter uporabe praktičnih učinkov uspe gledalca prestrašiti kot tudi vzpodubiti k razmišljanju o nažalost še vedno aktualnem vprašanju previsokih pričakovanj, ki jih družba goji do žensk. Angažirana groza.

Ocena

Mariam je mlada tunizijska študentka, ki se neke noči zaplete v incident, ki se konča z njenim brutalnim posilstvom. Ko skuša poiskati pomoč v bližnji bolnišnici in kasneje na policijski postaji, pa se izkaže, da ima njeno iskanje pravice težko oviro; dekle so namreč posilili trije policisti, ki so v politično napetem odračju v državi močno čislani in zaščiteni, še posebej po zaslugi izredno konzervativnih in do žensk ponižujočih zakonov. Tunizijski triler Beauty and the Dogs, katerega so navdihnili resnični dogodki, v devetih segmentih (ti so strukturirani v obliki neprekinjenih kadrov, ki zasledujejo glavno junakinjo na vsakem koraku) z brutalno iskrenostjo in dokumentarno grobostjo kreira močno klofuto sistemu, ki žrtve spolnega nasilja prepušča birokratskemu nasilju, poniževalnim zasliševalnim procesom ter nesankcioniranim zlorabam s strani družbe nedotakljive “svetniške” policije. Beauty and the Dogs je za ogled sila mučen in neprijeten film, vendar hkrati tudi kos filmske umetnosti, ki mora obstajati; prikazana Mariamina zgodba je namreč zgodba vsake ponižane, preganjane in nerazumljene ženske, ki je kot žrtev tako fizičnega kot psihičnega nasilja podvržena hladni pesti sistema, ki noče prisluhniti njeni stiski in celo meni, da je njeno posilstvo nekaj, kar mora za potrebe ohranitve ravnovesja v državi, preprosto odmisliti. Film je na nek način podoben brutalni klasiki francoskega ekstremnega vala Irreversible, le da ni tako ekspliciten in ob koncu vendarle ponudi nekaj upanja s subtilnim nagovorom, da se morajo ženske krvavo boriti za svoje dostojanstvo. Odlično odigrana, pretresljiva in jezna moderna klasika, ki jo noben gledalec ne bo pozabil.