Južna Koreja ima bogato zgodovino odličnih filmov, še posebej v žanru grozljivk, med sodobne klasike omenjenega žanra pa lahko vsekakor prištejemo film The Tale of Two Sisters režiserja in scenarista Kim Jee-woona. Mešanica družinske drame in psihološke srhljivke je povzeta po priljubljeni korejski pripovedki Zgodba o Janghwi in Hongryenoi, vendar postavljena v sodobne čase; tesno povezani sestri se po mesecih skupnega bivanja v psihiatrični bolnišnici vrneta domov k odtujenemu očetu in njuni posesivni mačehi, kar sproži verigo nepredvidljivih dogodkov, ki postopoma razkrijejo šokantno skrivnost, ki grozeče bedi nad disfunkcionalno družino. The Tale of Two Sisters ni mogoče opredeliti kot tipični žanrski izdelek, saj s presunljivo enostavnostjo prepleta elemente družinske drame, tragedije, psihološke srhljivke in klasične zgodbe o duhovih. Slednja se sicer oklepa določenih nadnaravnih elementov, vendar pa Jee-woon grozo črpa iz nas samih oz. iz demonov, ki jih sami ustvarimo bodisi zaradi zamolčanih zamer bodisi zaradi nezmožnosti soočanja s kruto resničnostjo. Film temu primerno svojo zgodbo razvija počasi in pusti likom, da pridobijo na globini, Jee-woon pa seveda ob tem ne pozabi na dostavljanje strašljivih prizorov, ki so izvedeni z mojstrsko natančnostjo in preudarjenostjo. Vzdušna atmosfera, odlične igralske predstave, boleče realistična depikcija skrhanih odnosov in potrpežljiv tempo film pripeljejo do enega od najbolj šokantnih končnih preobratov, ki je bil kasneje v žanru grozljivk neštetokrat kopiran. The Tale of Two Sisters je enako strašljiv kot tudi nenavadno ganljiv film, ki ga oboževalci žanra ne smete zamuditi.

Japonski pisec Koji Suzuki morebiti ni ime, ki bi bilo znano povprečnemu gledalcu, vendar pa je ta s svojimi deli močno vplival na razvoj modernih grozljivk. Suzuki je namreč avtor romana, po katerem so posneli strašljivko Ringu, eno od najuspešnejših in vplivnih japonskih grozljivk vseh časov, ki je dobesedno čez noč spremenila žanrska pravila ter preverjenim elementom nadnaravnega in fantazijskega dodala močno humanistično noto ter pogosto brisala meje med strašljivim in tragičnim. Izvrsten primer tega je še ena bolj znana filmska adaptacija Suzukijevega dela, kratke zgodbe Dark Water, ki jo lahko uvrščamo med eno najbolj strašljivih kot tudi ganljivih zgodb o duhovih vseh časov. Glavna junakinja filma je Yoshimi, mati samohranilka, ki se je pravkar ločila od svojega moža in se bori za skrbništvo na njuno hčerko Ikuko. Obe se preselita v cenen stanovanjski kompleks, kjer je že ob njunem prihodu moč čutiti prisotnost nečesa nenavadnega; na stropu Ikukine sobe opazita velikanski madež, skozi katerega pušča voda, kasneje pa se v njuno življenje prikrade rdeča otroška torbica, ki naj bi pripadala deklici v rumene plaču, ki je živela v stanovanju nad njunim in je dve leti nazaj izginila neznano kam. Kljub temu, da bo Dark Water najverjetneje vedno počival v senci uspešnice Ringu, pa slednjo na vseh ravneh preseže in se uvršča v sam vrh najboljših japonskih grozljivk vseh časov. Film odlikujejo odlična igra ter subtilno posredovana mračna atmosfera, ki z izrazitim minimalističnim pristopom v gledalcu venomer prebuja nelagodje in strah, slednja pa se še bolj okrepita ob usmerjanju pozornosti na določene inteligentno vstavljene detajle, ki mejijo na simbolizem (npr. v stanovanjskem kompleksu razen Yoshimi in Ikuko ne srečamo nikogar, kar še dodatno izpostavi izolacijo in strah Yoshimi, ki se v neuspešnem boju z bivšim možem počuti nerazumljeno in stisnjeno v kot). Kar pa je najbolj občudovanja vredno; strašljivi prizori v filmu niso sami sebi v namen ter služijo razgaljanju izredno tragične zgodbe, ki je sumljivo podobna Yoshimijevi življenjski stiski. Dark Water je film, po katerem bi se lahko marsikdo učil, kako posneti vsebinsko globoko, kompleksno in predvsem strašljivo grozljivko.