V vse težje obvladujoči in kreativno prazni poplavi čezlužniških filmov, ki so osredotočeni zgolj na oživljanja trupel utrujenih franšiz in filmskih nadaljevanj, je osvežujoče videti, da je zdolgočasenost občinstva pripeljala do točke, ko to preusmeri pozornost nekam drugam oz. v manj znane in vplivne filmske produkcije. V mistično pravljico zavita nadnaravna strašljivka In My Mother’s Skin predstavlja odličen uvod v filipinski žanrski film, ki je sicer v zadnjem desetletju dosegel mednarodno prepoznavnost in lahko po kreativnosti, domiselnosti ter drznosti brez težav preseže neskončno količino smeti, ki jih sproducira zahod. Film se ponaša z zgodovinskim ozadjem, saj je postavljen na Filipine leta 1945, ko je konec 2. svetovne vojne tik pred vrati, v ospredju pa je premožna družina, ki živi v odmaknjeni vili sredi pragozda in je prisiljena kolaborirati z japonsko vojsko, ki bi se rada dokopala do zlata, katerega naj bi v hiši skrivala glava družine, oče Aldo. Ko se ta odloči poiskati pomoč pri zaveznikih, njegova žena in otroka Tala in Bayani ostanejo sami v vili, kmalu zatem pa je družina podvržena hudi lakoti in ženini skrivnostni bolezni, zaradi katere večino dni preživi v postelji. 14 – letna Tala se v stanju obupa po pomoč zateče k gozdni vili, ki ji ponudi hrano in zdravilo za mamo, vendar pa ta navidez velikodušna gesta s seboj prinesele tragične posledice. In My Mother’s Skin se morebiti poslužuje marsikaterega žanrskega klišeja (z demonom obsedena mater, navidna deklica, ki je pripravljena rešiti svojo družino tudi za ceno tvegane kupčije), vendar pa režiser in scenarist Kenneth Dagatan uspe dostaviti napeto, vzdušno in predvsem zastrašujočo filmsko izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Poleg izpiljeno temačne fotografije, pristne atmosfere, odličnih igralskih predstav (tu velja izpostaviti predvsem mlado Felicity Kyle Napuli v vlogi Tale) in izvrstnega tempa, ki potrpežljivo kopiči en strašljiv prizor za drugim, je pričujoči filipinski dragulj izvrstna učna ura za vsakogar, ki bi se želel izšolati v delanju filmskih grozljivk z močno zgodbo, emocionalno prepričljivimi liki in subtilnimi načini strašenja gledalca. In srčno upamo, da bo filipinski film v naslednjih letih še bolj pridobil na veljavi, saj si to prepoznavnost še kako zasluži.

Zgodbe priljubljenega japonskega pisca Harukija Murakamija so zaznamovane z močno humanistično noto ter navdihnjenim intimnim vpogledom v najbolj ranljive predele vseh nas, pa četudi nam včasih končni avtoportret ni povsem všeč. Ena od teh zgodbe je tudi Drive My Car iz zbirke kratke proze Man Without Women, ki služi kot okvirni navdih za pričujoči istoimenski film; v obeh spremljamo zgodbo gledališkega igralca Yusuke Kafukuja, ki dve leti po nenadni smrti svoje žene sprejme vlogo režiserja Čehove slovite predstave Striček Vanja. Med bivanjem v Nagasakiju mu je po gledališkem protokolu dodeljena mlada osebna voznica Misaki, s katero po začetnem nezaupanju stke nenavadno, vendar iskreno prijateljstvo, hkrati pa se je prisiljen soočiti s krivdo zaradi ženine smrti ter preko enako ganljivega kot tudi mučnega procesa samospoznavanja najti nov smisel življenja. Četudi zgodba na prvi pogled deluje osladno klišejsko in bi spadala v žanr cenenih čezlužnih TV limonad, je Drive My Car izredno poglobljena, subtilna in iskrena karakterna študija praktično vsakogar izmed nas, ki v določenem trenutku v življenju trči ob prepreko, zaradi katere začne odpirati nova, neodkrita poglavja lastne eksistence, preko njih pa tudi spoznanja, ki jih je morebiti vedno hranil v sebi, vendar sam do sebe ni bil dovolj odkrit, da bi se jih zavedal. Melanholična čustvena drama se izvrstno prepleta z elementi poetičnega filma ceste, pa četudi večino časa liki fizično ostajajo na istem mestu, zato pa so njihova notranja potovanja toliko bolj razburkana in katarzična. Najbolj hvalevredno spoznanje pa je to, da film navkljub skoraj trem uram več kot upraviči svojo dolžino, saj na potrpežljiv način razvije odnos med osrednjima likoma in ju namenoma ne zaplete v romantični odnos, ampak ju izriše kot posameznika, ki v prelomnem obdobju življenja potrebujeta drug drugega. Odlične igralske predstave, vrhunska režija, močni dialogi, umirjena glasba ter boleče iskren, žalosten in delno zabaven vpogled v naš kaotični vsakdan naredijo iz filma Drive My Car še enega od biserov modernega japonske sedme umetnosti.