Bong Joon-ho se je že na začetku svoje kariere poslavil kot filmar, ki uživa v zavajanju gledalca in nenadni menjavi razpoloženja / ozračja zgodbe; kar v enem trenutku izpade kot burleska, se lahko nenadoma spremeni v srce parajočo človeško tragedijo. To je še posebej izrazito v njegovi mojstrovini Mother, ki z uvodnim prizorom daje vtis, da bomo priča intimni poetični drami o staranju in minljivosti, toda kmalu zatem smo vrženi na umazane ulice majhnega južnokorejskega mesta, kjer se zgodi okruten umor mladega dekleta. Policija kmalu aretira svojega prvega in edinega osumljenca; sramežljivega in mentalno zaostalega fanta, ki živi skupaj s svojo požrtovalno materjo, prodajalko želišč, ki se zaradi sinovih lumparij utaplja v dolgovih. Ko je ta priveden pred roko pravice, je mater (njeno ime v filmu ni nikoli omenjeno) edina prepričana v sinovo nedolžnost, zato se odloči, da bo poiskala morilca na lastno pest. Mother je v svojem bistvu pretresljiva drama o materinski ljubezni, ki je lahko enako navdihujoča kot tudi destruktivna. Mater v svojem trmastem prizadevanju, da bi sina očistila krivde, prekrši marsikateri zakon in moralno pravilo, ob tem pa jo začne dohitevati vprašanje o tem, če verjame v sinovo nedolžnost zgolj zaradi svoje družbene pozicije matere, ki mora edincu vedno stati ob strani. Navkljub temačnosti zgodbe in tabu tematiki rahljanja temeljev matriarhata v sodobni družbi uspe Joon-ho ozračje sprostiti z zanj značilnim črnim humorjem, močnim suspenzom in celo elementi fizične komedije, vendar pa fenomalna igra Kim Hye-ja v vlogi obupane matere venomer ohranja visoko stopnjo čustvene intenzivnosti tragičnega dogajanja. Mother je tako še ena mojstrovina Joon-hoja, ki se mirne volje postavi ob bok klasikam kot sta Memories of Murder in Parasite.

Režiser Bong Joon-ho ima v rodni Južni Koreji enako pomemben status filmarja kot npr. Quentin Tarantino v ZDA in brata Dardenne v Franciji. Po domače povedano; Joon-ho je ime, katerega sloves pušča pri ljubiteljih sedme umetnosti močno spoštovanje, saj je za seboj pustil takšne klasike kot so Memories of Murder, Mother in The Host. Njegovi filmi so bili vedno zaznamovani z bizarnim črnim humorjem in hitrim menjavanjem vzdušja pripovedi, kjer je meja med tragedijo in komedijo praktično nevidna. Ti elementi so prisotni tudi v njegovem najnovejšem filmu, satiričnem trilerju Parasite, ki je med drugim tudi prejel zlato palmo na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Priznanje je več kot zasluženo, saj je Parasite ena najboljših filmskih satir zadnjih let, o kateri lahko čezlužniki samo sanjajo. Zgodba filma se vrti okoli revne družine, ki se s pomočjo laži ter različnih zvijač zaposli pri družini iz višjega družbenega razreda in se hitro privadi na vlogo skritega “parazita”, vendar ne brez usodnih posledic. Joon-ho znova navduši kot samosvoj filmski umetnik, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialnim žanrom ter izvirno poetičnostjo, katera se prikrade v skoraj vsak kader in daje zgodbi še dodatno težo. Z razkrivanjem zapletenih odnosov med glavnimi junaki se Joon-ho na duhovit način loteva izredno občutljive problematike tega, kako višji družbeni sloji vidijo nižje in obratno; “visoki” pri “nižjih” med drugim občutijo nenavaden telesni vonj, medtem ko “nižji” predvidevajo, da lahko zaradi mnogih privilegijev položaj “višjih” zlorabljajo v svoje sebične namene. K temu dodajmo še odlično igro, odbit in prefinjen humor ter verjetno enega najbolj tragikomičnih klimaksov v filmski zgodovini in rezultat tega je Parasite, še ena mojstrovina južnokorejskega vizionarja Joon-hooja.