Več vidjeno (1987)

Rating: 9 out of 10.

Srbski režiser Goran Marković se je v 80. letih močno spogledoval z žanrom filmske grozljivke, katerega je začinil z močnimi (in še posebej ostrimi) družbenokritičnimi komentarji na račun mnogih stranpoti nekdanjega jugoslovanskega režima. Slednje je bilo še posebej izrazito v kultni medicinski grozljivki Variola Vera, ki je spregovorila o resničnem izbruhu bolezni črnih koz v osrednji beograjski bolnišnici, s psihološkim trilerjem Več vidjeno pa se je osredotočila na bolj intimno, vendar nič manj strašljivo in zbadljivo zgodbo na temo psihičnih bolezni in utesnjenosti političnega ozračja v poslednjem obdobju obstoja nekdanje skupne države. Film je že od samega začetka zavit v meglico skrivnosti; mladenič sedi v dvorani in z gledalci spremlja nastop duševno motenega pianista Mihajla, med njima pa je nemudoma vzpostavljena nenavadna vez. Zgodba se nato preseli v leto 1971, kjer spoznamo Mihajla kot sramežljivega in vase zaprtega profesorja klavirja, ki se zaplete v romanco z lahkoživo Olgico, sicer učiteljico plesa, ki živi v majhnem stanovanju s svojim bolnim bratcem ter očetom alkoholikom. Kot je moč pričakovati, Mihajlo od njune zveze pričakuje nekaj več, vendar ga Olgica nemudoma zavrne in izbere novega ljubimca, to pa glavnega junaka pahne v psihozo, ki pa je tudi posledica nerazčiščenih travm iz lastne otroštva. Več vidjeno je izredno temačna, pretresljiva in strašljiva tragedija, ki gledalca šokira ravno zaradi tega, ker je vsak delček filma izredno blizu resničnosti, kar znova dokazuje že znano tezo, da je najhujši vir groze ravno sam človek s svojim okrutnim obnašanjem in nekontroliranimi izbruhi jeze in agresije. Film več kot kompetentno prepleta družbenokritični komentar o montiranih povojnih procesih in temu doda elemente srhljive psihološke drame in celo slasherja, ki pa nikoli ne zapade v vode cenene eksplotacije. Odlične igralske predstave, pristno tesnobno ozračje ter srhljivo avtentična rekonstrucija bolnega človeškega uma naredijo iz filma Več vidjeno nepozabno srbsko filmsko klasiko, ki preseže žanrsko podobno čezlužniške produkte.

Sveto mesto (1990)

Rating: 10 out of 10.

Sveto mesto režiserja Djordjeta Kadijevića je žal eden od bolj obskurnih in krivično spregledanih izdelkov v zgodovini srbskega filma, ki ohlapno temelji na kratki zgodbi Viy slovitega ruskega pisca Nikolaja Vasiljevića Gogolja. Film spremlja mladega in naivnega študenta teologije, ki mora odpotovati v odročno vasico, kjer tri noči zapored bere psalme pred krsto nedavno preminulega mladega dekleta. Vsaka noč je zaznamovna z močno prisotnostjo nadnaravnih sil, vmes pa zgodba preko morečih flashbackov razgalja šokantne skrivnosti iz življenja mrtvega dekleta. Sveto mesto vključuje veliko elementov italijanskih erotičnih grozljivk iz 70. let ter gotske drame, hkrati pa se na tematski ravni dotakne mnogih tabu tem kot so incest, seksualna zavrtost in večno prepletanje ljubezni in smrti, ki tokrat ne bi mogla biti v bolj nelagodno zloveščem objemu. Preko osebne zgodbe o mladem duhovniku in njegovem bizarnem odnosu z usodnim dekletom, ki je za časa življenja brezvestno ovijalo moške okoli prsta, Kadijević poseže v grdo ozadje navidez urejenih vaških skupnosti, hkrati pa ustvari surrealno ozračje, polno misticizma, morbidne erotike in fatalizma. Odlične igralske predstave, srhljivo dobra glasba, potrpežljiv tempo kompleksne zgodbe ter izpiljena vizualna podoba so glavni aduti ene od krivično spregledanih mojstrovin srbskega filma. Z drugimi besedami; eden od najbolj strašljivih in simbolno bogatih filmov vseh časov.