V času splošne panike, ki je vladala zaradi epidemije koronavirusa, so filmi na temo okužb in posledic (predvsem psihičnih), ki jih te pustijo na ljudeh, znova postali strašljivo aktualni in skorajda preroški. Eden od teh je tudi kultna jugoslovanska srhljivka Variola Vera, ki sicer temelji na resničnih dogodkih iz leta 1972, ko je celotno Jugoslavijo pretresel izbruh bolezni črnih koz, zaradi katerega je bila oblast prisiljena izvesti karanteno nad osrednjo bolnišnico v Beogradu, ki je bila tudi epicenter okužbe. Režiser in scenarist Goran Marković sicer sledi okvirnim dejstvom glede resnične epidemije, vendar si hkrati privošči veliko umetniške svobode, zaradi katerega film ni dokumentarističen, ampak prepleten z elementi psihološkega trilerja in skorajda zombijevske grozljivke. Film na srečo nikoli ne zapade v pretiravanje in postreže z dokaj verjetnim scenarijem, ki med drugim služi tudi kot neolepšan prikaz vsega, kar se prebudi v človeku pod težkimi pogoji; od strahu, panike, egoizma, nasilja in hkrati tudi požrtovalnosti in humanosti. S srhljivo glasbo Zorana Smijanovića, bogatim igralskim ansamblom samih veteranov (od Rade Šerbedžije, Aleksandra Berčka, Rade Markovića do Bogdana Diklića, katerega lik v zdravnico zaljubljenega bebčka je sicer nekoliko nepotreben), vrhunskim suspenzom ter morečo atmosfero, ki še posebej dandanes deluje zlovešče kot še nikoli prej, uspe film zgrabiti gledalca v svoje roke in ga popeljali skozi pravo grozo, ki je toliko bolj strašljiva, ker je zelo blizu resnice. Variola Vera je upravičeno klasika jugoslovanskega filma, ki opominja, kako krhki in nemočni smo lahko ljudje.

Jugoslavija, konec 80. let. Tričlanska družina se pripravlja na božično kosilo in nestrpno pričakuje obisk strica iz Nemčije. Že takoj ob prihodu postane jasno, da je z družinskim srečanjem nekaj narobe; stric (Miki Manojlović) nesramežljivo sprašuje svojega nečaka, če so mu že zrasle dlake na zasebnih delih telesa, hkrati pa otipava mamo in nasploh se zdi, da njegova prisotnost negativno vznemirja preostale člane družine. Stric nato brez pozdrava odide, vendar se kmalu vrne in na tej točki srhljivi triler Stric krene v nepričakovano smer, za katero je najbolje, da jo gledalec izkusi na lastne oči. Nasploh je pričujoči film režiserjev in scenaristov Davida Kapaca in Andrije Mardešića namenjen temu, da se gledalec vanj spusti popolnoma na “slepo” in da mu je znan njegov okvirni zaplet in nič drugega. Srečanje družine s stricem, ki ga s hladno socipatsko prezenco utelesi odlični Manojlović, je namreč zgolj vrh ledene gore, pod katero se skriva temačen, enigmatičen, kompleksen in konflikten film, ki bo pri gledalcu sprožal mešane občutke. Na tehnični ravni je film brezhiben; prepričljiva temačna in klavstrofobična atmosfera (zgodba se skoraj v celoti odvije v notranjosti družinske hiše na podeželju), odlične igralske predstave in vzdušna fotografija gledalca potegnejo v uganko, za katero kmalu postane jasno, da bo za seboj pustila mnogo več vprašanj kot odgovorov. Kapac in Mardešić sicer brez težav ohranjata visoko mero suspenza, ki ne popušča vse da sklepnega šokantnega dejanja, vendar pa bo slednje tudi pustilo marsikaterega gledalca zafrustriranega. Stric je namreč zamišljen kot nikoli rešena sestavljanka, ki šokira, jezi in zmede, pri tem pa venomer ohranja visoko mero drznosti in samozavesti. Pa vendar je ravno to ena od osrednjih nalog filmske umetnosti; da nas spravi ven iz milnega mehurčka obdobja in sprovocira, pri tem pa je Stric več kot uspešen.