Skoraj dve desetletji po tem, ko je na Balkanu po krvavi vojni uradno zavladalo premirje (vsaj na papirju), se skupina vojnih veteranov, ki prihaja iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, zbere v odmaknjenem gorskem hotelu, da bi sodelovala pri skupinskem psihološkem eksperimentu zdravljenja vojnih travm, potlačenih zamer, predsodkov in omehčala svojo trmoglavo zavezanost moškosti, ki od njih zahteva, da – kot priča naslov – ne jočejo oz. kažejo čustev. Bosansko-hrvaška-slovenska-nemška koprodukcija Muškarci ne plaće je vojni film, vendar ne v klasičnem pomenu besedne zveze; je film, ki se odvija zunaj bojišč in predstavi mozaik kolektivnega prebolevanja posledic, ki jih je krvava balkanska norija pustila na posameznikih. Režiser in scenarist Alen Drljević je strukturiral ansambelski film, ki združuje nekatere največje igralske prvake na Balkanu; od Leona Lučeva, Emirja Hadžihafizbegovića pa vse do Iva Gregurevića, slovenske barve pa predstavlja Sebastian Cavazza v vlogi psihiatra skupine veteranov, katero skuša združiti s pomočjo nekonvencionalnih metod. Po pričakovanjih je glavna moč filma v igralskih predstavah, ki so skoraj vse po vrsti srhljivo prepričljive (z izjemo Cavazze, ki sicer ne velja za igralca s širokim razponom in potemtakem v skoraj vsakem filmu igra samega sebe) in uspejo ujeti emocije psihično zlomljenih ljudi, ki sovražijo drug drugega, a od vseh najbolj sovražijo sebe in svoje napake. Drljević skozi realistične dialoge, prizemljenim pristopom, ki presega ideološke delitve in kazanje s prstom na “naše” in “vaše” ter potrpežljivim tempom uspe držati gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. Nasploh je Muškarci ne plaće kompetentno posnet in odigran film, ki pa žal na vsebinski ravni ne ponuja ničesar novega, četudi bi od opisanega zapleta pričakovalo ravno to; večina balkanskih filmov se vrti okoli posledic vojne in s tega vidika pričujoča drama zgolj vzorno ponavlja že videne in slišane vzorce, zato se gledalec nikoli ne more znebiti občutka deja-vuja. Je mogoče napočil čas, da bi vojna postala preteklost? Najverjetneje je, toda vseeno se omenjena tematika lahko obravnava tudi na kakšen bolj domiseln način.

Točkovi je eden od verjetno edinih srbskih filmov, pri katerem se čuti neposreden vpliv kultnega ameriškega filmarja Quentina Tarantina, ki je v drugi polovici 90. let s tedaj že klasikama Reservoir Dogs in Pulp Fiction dodobra pretresel svet sedme umetnosti in s svojo unikatno kombinacijo humorja in brutalnega nasilja vplival na cele generacije filmarjev, ki so na tak ali drugačen način skušali posnemati njegov slog. Mednje očitno spada tudi srbski režiser in scenarist Djordje Milosavljević, ki se s Točkovi resda poslužuje nekaterih trikov, značilnih za Tarantinove filme, vendar pa hkrati ne izpade kot njihova brezsramna in nedomiselna kopija. Zgodba filma predstavi sicer znano situacijo, ko se nedolžen človek znajde na napačnem kraju ob napačnem času; Nemanja se odloči obiskati očeta, vendar ga na poti doleti huda nevihta, zato se je prisiljen zateči v manjši obcestni motel, ki pa je poln ekscentričnih čudakov, prevarantov, malih kriminalcev in celo psihopatskih morilcev. Ena od velikih prednosti filma je balkanski smisel za humor, ki se presunljivo dobro zlije s Tarantinom, ne da bi gledalec ob tem dobil občutek, da Milosavljević čezlužniške mojstra zgolj lenobno kopira. Točkovi je ekonomičen, napet, duhovit in po balkansko absurden triler, ki se odvije na skoraj eni sami lokaciji in “oborožen” s prvorazredno igralsko zasedbo, kjer med drugim zasijejo legende jugoslovanskega / balkanskega filma Nikola Kojo, Anica Dobra, Bogdan Diklić in starosta Ljubiša Šamardžić. Živahen tempo, presenetljivo visoka mera suspenza, smeh in solze, brutalno in absurdno nasilje ter pikri dialogi skupaj ustvarijo enega najbolj edinstvenih balkanskih filmov 90. let, ki si zasluži mnogo več pozornosti.