Balkanski filmi | RAZGLEDANO

Život i smrt porno bande je skupaj z razvpitim Srpskim filmom predstavljal prelomnico v zgodovini balkanskega žanrskega filma, saj sta oba šokerja tlakovala pot t.i. novemu valu balkanskih ekstremnih filmov, ki so po svoje idealen žanr za ta del svet, zaznamovan s posledicami grozljivih bratomornih vojn po dokončnem razpadu Jugoslavije. Sicer se zdi, da po razvpitosti Srpski film režiserja Srdjana Spasojevića nima konkurence, toda Život i smrt porno bande lahko zlahka označimo za duhovno predzgodbo Spasojevićevega filma, saj se oba šokerja drzno spustita v ozadje snemanja snuff filmov oz. filmov, ki uprizorijo resnični umor v namene gledalčeve seksualne potešitve. Osrednji lik filma je Marko, obseden s filmskimi grozljivkami, ki se preživlja kot režiser pornografskih filmov, dokler ne pride na idejo o ustanovitvi porno teatra, s katerim se odpravi na turnejo po srbskih vaseh. Ekscentrični člani ansambla pred očmi enako zgroženih in fascinantnih gledalcev uprizarjajo sprevržene spolne akte, vendar pa dejavnost pričakovano ne prinaša veliko zaslužka. Stvari se spremenijo, ko Marko sreča nekdanjega vojnega dopisnika in producenta snuff filmov in sprejme njegovo ponudbo snemanja prostovoljnih usmrtitev ljudi. Život i smrt porno bande je vsekakor ekstremen film, ki ne skopari s prizori brutalnega nasilja, pornografskih aktov, sodomije in celo zoofilije, vendar bi bilo zelo krivično trditi, da je film režiserja in scenarista Mladena Đorđevića zgolj praznoglav eksplotacijski šok. Pod platjo šoka in gnusnosti se skriva srhljivo avtentičen in brutalen prikaz posledic balkanskega soda smodnika. Karikaturni liki, dokumentarističen način pripovedovanja zgodbe, teatralna igra nastopajočih ter dogajanje, ki ves čas lovi ravnotežje med absurdom in grozo služijo svojemu namenu odpiranja vrat v srce teme balkanskega polotoka, ujetnika koncepta Erosa in Tanatosa, ljubezni in smrti. Život i smrt porno bande gre daleč in pri tem ohranja samozavestno držo.

Nekje po letu 2005 se je po Evropi razpasel val t.i. modernega ekstremnega filma oz. filma, katerega glavni namen je bil šokirati gledalca z bodisi brutalnim nasiljem bodisi različnimi vrstami ogabnosti, kar je predstavljalo dvorezen meč. Nekateri so v ekstremnosti videli nove, drzne načine umetniškega izražanja, spet drugi pa praznoglavo eksplotacijo z namenom obračanja želodcev občinstva. Mnenja o umetniški vrednosti tovrstnih filmov bodo vedno deljena, še posebej v primeru Srpskega filma, ki se po stopnji ekstremnosti uvršča na sam vrh; film režiserja in scenarista Srđana Spasojevića je bil zaradi gnusne vsebine ob izidu v več državah prepovedan, številni necenzurirani prizori okrutnih umorov, nekrofilije, incesta in pedofilije pa so gledalci postavili pred vprašanje; kako daleč lahko gre v film? Spasojevičev je vsekakor šel zelo daleč; zgodba o odsluženem pornoigralcu Milošu, ki tik pred upokojitvijo sprejme vlogo v skrivnostnem umetniškem filmu, za katerega se izkaže, da je v resnici snuff film (posnetki resničnih umorov v namene zabave in seksualne potešitve), je nepopustljiv, sadističen in okruten izdelek, ki želi psihično streti gledalca do zadnjega atoma moči. Pa je zato slab? Nikakor. S tehničnega vidika filmu ni kaj za očitati; pohvali se lahko z odličnimi igralskimi predstavami, pristno temačno atmosfero in grobim realizmom, kjer ni prostora za osladno politično koreknost. Srpski film je film, ki ne pozna zadržkov ali cenzure, kar je hkrati njegova prednost kot tudi slabost; če prva polovica še uspešno lovi ravnotežej med gnusom in suspenzom, se v nadaljevanju Spasojević spusti iz verige in gledalca dobesedno bombardira z enim gnusnim prizorom za drugim, dokler slednjemu postane vseeno za družben komentar o samouničujočih kolektivnih travmah balkanske družbe, ki so tudi posledica nezmožnosti življenja v miru. Drugače povedano; Srpski film je konflikten in provokativen film, ki si želi deliti občinstvo in kar se tega tiče, je vsekakor uspešen.