Beograd, leta 1995. Tekom ene noči se pred očmi gledalca odvrtijo usode dvajsetih posameznikov, ki tako ali drugače padejo v absurdni in tragikomičen vrtinec nasilja, izgubljenih sanj, prazne nostalgije in negotove prihodnosti. Mladenič ukrade avtomobil, njegov lastnik pa se znese nad njegovim siromašnim očetom. Vročekrvnež začne ustrahovati potnike nočnega avtobusa. Taksist skuša s pivom podkupiti policista. Možakar se vrne iz tujine, da bi pokrpal odnos z bivšo ženo, vendar pri tem trči ob njenega nezrelega novega ljubimca. Bosanski voznik avtobusa se sooča z dejstvom, da njegov sin opravlja nečedne posle. Vse to in še več ponuja kultni srbski film Bure baruta, posnet po istoimenski gledališki predstavi, ki ponudi tragikomičen in absurden portret sodobne povojne Srbije, ki se je po po uradnem zatišju na bojiščih začela spreminjati v eksplozivni sod smodnika (od tod tudi naslov filma). Film z značilnim balkanskim humorjem odlično pilotira med različnimi vinjetami, ki so na prvi pogled zgolj bežno medsebojno povezane, vendar pa hkrati tvorijo mozaik disfunkcionalne srbske družbe in njenih uničujočih kompleksov, ki so posledica tako vojne kot z njo povezanega vala nacionalizma, cenenega lokalpatriotizma in militarizacije. Bure baruta morebiti prinaša precej depresivno sporočilo o tem, kako Srbija (in z njo vse države, vpletene v krvav balkanski konflikt) lenobno sedi na prižganem sodu smodnika, toda režiser in soscenarist Goran Paskaljević s pomočjo bogatega igralskega ansambla (Miki Manojlović, Aleksandar Berček, Bogdan Diklič, Sergej Trifunović in Dragan Nikolić) ustvari izvrstno večplastno mojstrovino, ki spravi v smeh in solze. Nedvomno eden od najboljših balkanskih filmov vseh časov.

Hrvaška, leto 2018. Trije nepridipravi Zolja, Jasmin in Mali izpeljejo oborožen bančni rop iz povsem banalnih razlogov; radi bi zbrali denar za potovanje v Moskvo, da bi spremljali finale svetovnega nogometnega prvenstva, kjer se bosta pomerili Hrvaška in Rusija. Na begu pred policijo nehote prečkajo mejo z Bosno in Hercegovino in pristanejo v gverilskem taboru islamistične teroristične organizacije, ki pripravlja bombni napad na Zagreb med prenosom nogometnega finala. To predstavlja okvirni zaplet hrvaške akcijske komedije Divjaci, ki od gledalca pričakuje, naj jo ne jemlje resno, kar se zdi “logičen” pristop; dogajanje je pogosto na ravni čistega absurda, liki so kričeče karikaturni in polni stereotipnih osebnostnih oznak, zgodba za sabo pušča toliko lukenj in nejasnosti, da je o njih skorajda odveč razmišljati in humor je znova tipično balkanski, kar pomeni, da tu ni prostora za politično korektnost in uglajenost, zato pa toliko več za nizke udarce in obešnjaškost. Film se sicer lahko pohvali z za hrvaške razmere presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori, dobrimi igralskimi predstavami, majhnim naborom resnično posrečenih šal ter hitrim tempom, ki upraviči svojo skromno dolžno slabe ure in pol. Toda Divjaci je film, ki trči ob hudo težavo; kot že rečeno, od gledalca pričakuje, da ga ne jemlje resno, sam pa počne ravno nasprotno oz. gledalcu ne daje dovolj, da bi ga lahko obravnaval kot povsem absurdno, idiotsko in odštekano komedijo zmešnjav. Z drugimi besedami; Divjaci ni dovolj zabaven film, da bi služil svojemu namenu. Je film, ki navkljub neumnemu zapletu noče sprejeti svoje “neumnosti” in se venomer drži v ozadju ter prestrašeno pazi, da se ne bi preveč strgal z verige. Je film, ki postreže z dobrimi šalami, vendar je teh premalo oz. so ločene z več minut trajajočimi prizori resnosti oziroma dramatičnost, ki pa zaradi absurdne premise ne doseže pričakovanega učinka. Film pestijo tudi nekatere tehnične težave, še posebej na ravni montaže, saj si na več mestih scene sledijo v rahlo zmeden zaporedju oz. celo izpustijo kakšen prizor, ki bi bil ključen za bolj tekoč potek zgodbe. Prednost filma Divjaci je tako hkrati tudi njegova slabost; pridejo trenutki, ko se prepusti absurdnosti, žal pa je mnogo več trenutkov, ko preprosto obtiči na mestu in iz sebe ne spravi nobenega življenja.