Christian Mungiu se je gledalcem verjetno najbolj vpisal v spomin s provokativno dramo o splavu 4 Weeks, 3 Weeks and 2 Days iz leta 2007, v naslednjih petnajstih letih pa je postal eno vidnejših imen romunskega filma. In v svojem značilnem ostrem, vendar hkrati nenavadno poetičnem slogu nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem R.M.N. Dogajanje je postavljeno v majhno in rasno raznoliko vasico v Transilvaniji, kamor se tik pred božičem po več letih dela v tujini vrne Matthias z namenom, da bi poskrbel za izobrazbo svojega sina Rudija in zakrpal težaven odnos s svojo bivšo ženo Ano. V istem času v vasico prispe skupina migrantskih delavcev, ki začne zbujati sumničave poglede lokalne skupnosti in ne mine dolgo, ko v navidez mirni in idilični vasici izbruhnejo napetosti in tudi nasilje. Mungiu se v filmu R.M.N. dotika v zadnjih letih še kako aktualne problematike naraščujočega vala nezaupanja, nestrpnosti in nasilja do migrantov / beguncev, vendar pri tem ni po hollywoodsko pridigarski in sentimentalen, temveč prikaže napeto dogajanje v vasi z varne čustvene distance ter z bolj izpostavljenim objektivnim očesom. Film s počasnim, skorajda zasanjanim tempom riše podobe vsakdanjega življenja na romunskem podeželju, hkrati pa ujame izvlečke usod glavnih junakov in njihovih prizadevanj, da bi se vendarle premaknili iz mrtve točke in krenili naprej skozi življenje. Dokumentaristični slog filma je vsekakor vreden pohvale, še posebej ker Mungiu s hladno fotografijo in temačnim vzdušjem izvrstno ujame zatohlost kraja dogajanja, naturalistična igra ter nesenzacionalističen pristop do občutljive problematike pa prav tako puščajo občutke dobrodošle pristnosti. Filmu se najbolj zatakne pri posredovanju družbenega komentarja, ki je sicer na mestu, vendar z vidika sporočilnost ne pove česa bistveno novega, včasih pa se tudi zdi, da bi zgodba lahko bolj konkretno spregovorila o strahovih, ki pestijo lokalno prebivalstvo, da bi njihov revolt zoper migrantske delavce imel še nekaj več čustvenega naboja. Toda kot celota je R.M.N. še vedno udaren, nenavadno liričen in brutalen film o naših najglobjih strahovih.

Sodeč po naslovu filma Nostalgia italijanskega režiserja in scenarista Maria Martoneja bi gledalec pričakoval točno to; počasno in toplo nostalgično dramo o spominih, ki posamezniku pomagajo najti pot v lepšo in bolj jasno prihodnost. In na nek način se Nostalgia sprva odvija na tak način; glavni junak Felice (Pierfrancesco Favino) se po skoraj štirih desetletjih vrne v svoje rodno mesto Neapelj, ki se je kakopak močno spremenilo. Njegova ostarela mati izgublja boj z zahrbtno boleznijo, nekdanji sošolci in prijatelji pa so se znašli na meji med sledenjem krščanskim izročilom ali nenapisanim pravilom uličnega kriminala. Martone uspe v prvi polovici gledalca gledalca potopiti v moderni Neapelj in ga predstaviti kot tujek skozi perspektivo glavnega junaka, ki se počuti kot nekdo, ki nekaj išče, vendar nikoli ne najde prave sledi, ki bi mu ponudile odgovore. Favino svoj lik odigra z značilno mediteransko očarljivostjo in sofisiticiranostjo, film pa dobro ujame kontraste med njegovimi zbeganimi spomini in krutimi zidovi sedanjosti, kjer ne manjka korupcije, kriminala in starih zamer. Potencial za dober film je torej na razpolago, vendar ga Martone uspe izkoristiti zgolj napol; Nostalgia ni pod nobenim pogojem slab film, le nikoli ne pusti globjega vtisa oz. gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za dogajanje bilo mar, še posebej ko se v drugi polovici začne zatekati k žanrskim klišejem in se spogledovati z elementi noir kriminalke, kar izpade rahlo nevmesno in prisiljeno. Končni rezultat je film, ki zbuja mešane občutke; je tehnično brezhiben, odlično odigran in uspe najti ravnotežje med poetiko in realizmom, toda kot celota ne zagrabi toliko kot bi morala. Medlo in pozabljivo.