Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne sta velikana francoskega filmskega social-realizma, ki se vedno znova fascinirata nad prikazovanjem življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe in obravnavanih kot zgolj številke v hladnem birokratskem sistemu. Njun najnovejši celovečerec Tori and Lokita jezdi na “trendovskih” valovih filmov, ki se dotikajo migrantske problematike oz. številnih ovir, ki jih morajo tujci prestati na poti do mirnega življenja v novi “domovini”; naslovna junaka sta namreč mladoletna afriška migranta, ki se med čakanjem na potrditev državljanstva preživljata s ponižujočimi honorarnimi deli kot so čiščenje posode in pomivanje tal, hkrati pa na ulicah preprodajata mamila, Lokita pa je celo prisiljena nuditi spolne usluge svojemu nadrejenemu in skrbeti za farmo marihuane. Tori and Lokita je film, ki hkrati ima kot tudi nima zgodbe; brata Dardenne v svojem značilnem naturalističnem stilu beležita kratke anekdote iz vsakdana glavnih junakov, realizem pa venomer ostaja zasidran v grobosti in neizprosno iskreni brutalnosti, ki pa na srečo nikoli ne zaide v vode eksplotacije ali cenenega sentimentalizma. Tori and Lokita ni film, ampak prej pretresljiv dokumentarec, ki gledalca venomer opominja na to, v kakšnih gnilih in ponižujočih razmerah živijo neprivilegirani in šikanirani ljudje, zatorej sta Tori in Lolita ne zgolj ena, ampak vsak pribežnik / migrant / begunec, ki se znajde v državo, katero bi rad sprejel za svoj dom, vendar se ta do njega obnaša kot nehvaležna mačeha. Tori and Lokita je po razočaranju, ki ga je predstavljal Young Ahmed, znova vrnitev v formu prekaljenih filmskih mačkov in pismonoš filmskega socialnega realizma.

Poljska road-movie drama Eo ima premiso, značilno za kakšne Disneyjeve risanke; glavni junak filma je namreč prikupni osliček Eo, ki sprva nastopa kot atrakcija v potujočem poljskem cirkusu, ko pa zaradi protestov živalskih aktivistov cirkus zaprejo, se osliček znajde sam na potovanju brez cilja, pri tem pa tči ob galerijo zanimivih in pogosto ekscentričnih likov. Tako med drugim spozna nogometne huligane, nudi terapijo otrokom s posebnimi potrebami, skuša navezati stik s svojo zapito lastnico, se spušča v spopade z volkovi in se celo znajde v vrsti za zakol. Režiser in scenarist Jerzy Skolimowski s svojim filmom več kot očitno cilja na poetični in skorajda meditativni prikaz življenja živali oz. razgaljanja njihove ranljivosti, občutljivosti ter predvsem bolečine, katero jim prepogosto zadane ravno človek s svojo brezbrižnostjo in agresijo. In glavna odlika filma se skriva ravno v omenjenem izrazitem kontrastu med nedolžno dušo prikupnega oslička ter grdostjo človeškega sveta, režiser pa sporočilo o humanosti do živali začini z art-house estetiko ter zahodnoslovasko črno komedijo. In ravno tu tiči verjetno največja težava filma; ta je na trenutke zabaven in odštekan, v naslednjem trenutku pa že postreže z globoko in pogosto depresivno metaforiko, značilno bolj za psihološke srhljivke kot pa “mali” film o potovanju oslička. Z izjemo teh rahlo nerodnih preskakovanj je Eo še vedno povsem gledljiv, mestoma zabaven in ganljiv film, ob katerem se gledalec pošteno zamisli in dobi vpogled v svet živali, ki je žal prepogosto nerazumljen.