Poleg Debre Granik je Kelly Reichardt ena od velikank ameriškega neodvisnega filma, ki se odlikuje s sofisticiranim minimalizmom, obravnavanjem družbeno relavantnih tem ter portretiranjem navidez dolgočasnega in nevznemirljivega vsakdanjika ljudi, potisnjenih na rob družbe. Tega se loteva tudi v svojem najnovejšem filmu, komični drami Showing Up, ki prikazuje zgodbo o kiparki Lizzie, ki se med pripravljanjem na svojo prvo samostojno razstavo zapleta v bridke kot tudi zabavne prigode; med drugim postane skrbnica ranjenega goloba in poskuša zakrpati težavne odnose med sprtima staršema, prenašati muhe svojih sodelavcev in obenem iskati primerna dela za samostojno razstavo. Showing Up sledi izročilu režiserkinega opusa, ki se osredotoča na prikazovanja malih dogodkov malih ljudi, ki tvorijo neko večjo zgodbo z globokim univerzalnim sporočilom. Reichardtova se tokrat spusti v svet umetnosti in dobro prikaže njegovo mentaliteto ter oholost, hkrati pa tudi vzpodbujanje domišljije ter iskanje samega sebe skozi kreativnost in eksperimentiranje. Film odlikuje tudi simpatična igra režiserkine pogoste sodelavke Michelle Williams, katere lik je prikupno nevrotičen in zabaven (včasih celo deluje kot lik iz komedij Woddyja Allena), enako zabaven pa je tudi preostali igralski ansambel. Film hkrati postreže z mnogimi posrečenimi situacijami, šalami in anekdotami, to pa hkrati pripelje do največjega problema izdelka; ta namreč dlje od že omenjenih situacij, šal in anekdot ne seže. Večina filma mine v gledalčevem čakanju, da se zgodba premaknila iz neke točke in ustvarila naravni napredek, vendar tega ne stori. Zdi se, da se je Reichardtova povsem zadovoljila z vlogo neobremenjene in skoraj dokumentaristične opazovalke, ki beleži male anekdote iz življenja glavne junakinje, večina le teh pa ne pusti nobene vidnejše sledi tako pri zgodbi – kolikor malo jo že je – kot pri gledalcih. Showing Up je v primerjavi z ostalimi režiserskinimi mojstrovinami precej neizstopajoč, nezanimiv in bled izdelek, ki v sebi skriva zanimivo zgodbo, vendar tej ne da priložnost, da pride do izraza.

Ena najbolj priznanih francoskih filmskih ustvarjalk Claire Denis se na letošnjem festivalu v Cannesu predstavlja z mešanico romantične drame in vohunskega trilerja Stars at Noon, posnetem po istoimenskem romanu Denisa Johnsona. Film, postavljen v Nikaragvo med pandemijo Covid-19, v ospredje postavlja mlado in svobodomiselno novinarko Trish (Margareth Qualley), ki se med iskanjem vročih zgodb zaplete v razmerje v čednim angleškim poslovnežem (Joe Alwyn), dvojica pa se kmalu zatem znajde na begu pred neznanimi sovražniki. Denisova je visoko profilirana in spoštovana filmarka, zato je napoved vsakega njenega novega filma za marsikoga kot praznik, žal pa je njen najnovejši film primerljiv s praznovanjem z bogato obloženo mizo, ki pa ga prekine močno deževje. Stars at Noon je obupno dolgočasen, razvlečen in dobesedno zoprn film brez jasne poante, orientacije kot tudi zavedanja, kaj bi rad počel sam s sabo. Počasen tempo zgodbe ni problematičen, če bi uspel poplačati gledalčevo potrpljenje, toda tega ne doseže; film postreže z nekaterimi atraktivnimi in vzdušnimi prizori zaradi covida in militaristične prezence zaznamovane Nikaragve, toda lepa slika v sedmi umetnosti sama po sebi ne more nositi filma, če ne vključuje zanimive zgodbe. Te pa Stars at Noon nima; prva polovica filma mine v monotonih scenah glavne junakinje – ki je sicer izredno nesimpatična in zoprna -, ki tava od enega kraja do drugega, popiva in seksa, dlje od tega pa Denisova noče ali pa ne zmore doseči. Slabe igralske predstave, ponavljajoča glasba in pomanjkanje zgodbe naredijo iz filma Stars at Noon eno večjih razočaranj na letošnjem Cannesu in daleč najslabši film na festivalu.