Z najnovejšim filmom Crimes of the Future se kanadski mojster David Cronenberg po skoraj dveh desetletjih vrača v žanr, ki ga je v 70. in 80. uspel soustvariti; žanr t.i. telesne grozljivke, pomešane z elementi morbidne znanstvene fantastike. Film je postavljen v temačno prihodnost, kjer prevladujejo popolnoma novi pogledi na mehanizem človeškega telesa; to postane kakšna zbiralnica novonastalih in povečini neznanih organov, katerih preobilica lahko pošteno načne zdravje posameznika. Med tiste, ki se poslužujejo teh bizarnih metod, spada tudi Saul Tenser, sicer umetniški “telesni performer”, ki skupaj s svojo asistentko Caprice v živo izvaja operacije na lastnem telesu. Uspeh dvojice zbudi pozornost skupine preiskovalcev posebnega oddelka za registracijo organov, ki želi podrobneje poučiti Saulovo zdravstveno stanje in metode, ki mu pomagajo izvajati operacije, v zgodbo pa se vplete tudi želja po izvedbi prve “žive” obdukcije telesa dečka, ki se naj bi prehranjeval zgolj z ostanki plastike. Crimes of the Future s svojo temačno apokaliptično estetiko ter pogosto grotesknimi podobami močno spominja na zgodnja Cronenbergova dela, hkrati pa se dotika provokativnih teme mazohistične seksualnosti, ki jo je režiser načenjal v filmu Crash. Kljub temu pa je film v prvi vrsti premišljena, kompleksna in drzna študija nevarnosti evolucijskih procesov, večnega kontrasta med naravnim in nenaravnim, Cronenberg pa celo najde čas za ekološko sporočilo o uničujoči naravi plastike, ki tokrat celo postane del človekovih notranjih organov. Crimes of the Future je vsekakor naporen film, ki fascinira s svojo cyberpunk / neogotsko atmosfero, znova fenomenalno glasbo Howarda Shora, večinoma odličnimi igralskimi predstavami (z izjemo patetične Kristen Stewart) ter eksperimentalnimi pristopi do podajanja kompleksnega sporočila o naravi evolucije. Šibke plati filma so odvisne bolj od gledalčevega okusa; širšemu občinstvu bo film nedvomno premalo dostopen in dolgočasen, še posebej zato, ker Cronenberga bolj kot razvoj zgodbe (ta pride do izraza šele v zadnji tretjini) zanima grajenje sveta in njegovih likov. Crimes of the Future morebiti za seboj pušča več vprašanj kot odgovorov, vendar je hkrati tudi dokaz, da je Cronenberg še vedno v odlični formi.

Uvodni kadri iranskega trilerja Holy Spider dajejo gledalcu jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostitutke preži tPajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in v imenu vere počistil “nemoralno umazanijo” iz mestnih ulic. Holy Spider ni zastavljen kot klasični film o serijskem morilcu, saj ta zavzema zgolj droben delček zgodbe, režiser in scenarist Abi Abassi pa svojo pozornost namenja mučnemu prikazu boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družbe; glavna junakinja je namreč novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Abassi se s pričujočim filmom izkaže kot neposreden in oster filmar, ki se odreka sentimentalnosti in poetičnosti, saj zanju v tej kruti zgodbi preprosti ni prostora; Holy Spider plava na valovih Scorsesejeve klasike Taxi Driver in se hkrati spogleduje s temačno in odurno estetiko Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodica. Zato ne preseneča, da je film radikalen, brutalen in grob, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja neprivilegiranih ljudi ter skorajda perverzne glorifikacije serijskih morilcev hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje, močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Holy Spider je mojstrovina brez primere in eden od filmov leta.