Ruben Östlund ima za seboj zgolj peščico filmov, vendar se je hitro uveljavil kot eno najpomembnejših in drznih imen evropskega, če ne celo kar svetovnega filma. Njegova vedno precizna in elegantna satirična nota, bizarna prepletanja elementov številnih žanrov ter pogosto politično nekorekten (nekateri bi celo rekli, da je radikalen) pristop ga delajo unikatnega in polemičnega. V svojem značilnem slogu cinizma in sarkazma se relavantnih družbenih vprašanj razslojenosti in premoženja v dobi kapitalizma loteva tudi v najnovejšem celovečercu, komični drami Triangle of Sadness. Okvirna zgodba se vrti okoli mladega para manekenenov Carla in Yaye, ki se udeležita potovanja na razskošni jahti, kjer trčita ob skupino bebavih, egocentričnih in slaboumnih bogatašev. Kaj več o sami zgodbi ne bi bilo pošteno, povedati, saj se užitek filma skriva v tem, da gledalca neprestano preseneča z novimi odštekanostmi ter bizarnostmi, ki bi v rokah manj veščega režiserja izpadle kot material za retardirano komedijo Adama Sandlerja, toda Östlund uspe dostaviti za počit smešno satiro zmešnjav, ki (skoraj) vedno zadane v polno in gledalcu nastavlja enako smešno kot tudi morbidno ogledalo post-komunistične oz. kapitalistične Evrope po padcu železne zavese. Film svojo zgodbo ne gradi na dogajanju, ampak predvsem na likih in njihovih odnosih, ki služijo kot poligon za prikaz dandanes vse bolj uničujoče družbene razslojenosti, spolne neenakosti, trde pesti patriarhata in brezglavnega pehanja za dobičkom. Östlund se za nameček pokloni tudi nekaterim literarnim klasikam kot je npr. Gospodar muh, takšen pristop pa zgodbo obarva z zabavno feministično noto, pri kateri ni sledu o hollywoodski sluzavosti in pokroviteljskosti. Film ima resda nekaj težav z luščenjem jasnega sporočila (še posebej v zaključnem delu) in od gledalca zahteva več potrpežljivosti, saj se dogajanje začne dobro odvijati šele po slabi uri, toda kot celota gre za sofisticirano in zabavno satiro, ob katerih se bo gledalec enako glasno smejal kot tudi zamislil.

Žal je v življenju pogosto tako, da mora ljudi, ki so zaznamovano z disfunkcionalnimi oz. sovražnimi odnosi, zaznamovati huda tragedija in jih ta prisili k razmisleku o tem, če se še splača vztrajati pri tako uničujočem in za človeka utrujajočem eksistencialnem položaju. Brother and Sister je naslovu primerno filmi o bratu in sestri, ki že več kot dvajset let – iz ne povsem jasnega razloga – ne komunicirata; Alice (Marion Cotillard) je gledališka igralka, medtem ko je Louis (Melvil Poupaud) nekdanji učitelj, sedaj pa uspešni pesnik in pisatelj, ki je hkrati odvisnik od mamil ter še vedno ni uspel preboleti smrti svojega šestletnega sinčka. Ko njuna starša doživita hudo prometno nesrečo in se v bolnišnici borita za svoji življenji, sta se Alice in Louis znova prisiljena srečati, čeprav ne ona ne on nista pripravljena zakopati bojno sekiro in znova združiti tisto, kar je še ostalo od njune travmatizirane družine. Brother and Sister je film, ki povečini deluje ravno zaradi magnetne igre tako Cotillardove kot Poupauda, pa četudi sta njuna lika vse prej kot simpatična; režiser in scenarist Arnaud Deschplesin svoje junake razgali v najbolj ranljivi, temačni in konfliktni luči, kar zgodbi doda nemalo pristnosti in primernega grobega realizma, ob katerem se vedno znova zavedamo, da v življenju preprostih rešitev ni. Pa vendar se zdi, da Deschplesin skuša s filmom povedati mnogo več, kot je potrebno in to v (pre)kratkem času slabih dveh ur; osrednji konflikt težavnega odnosa med bratom in sestro predstavlja zgolj delček zgodbe, saj film tematizira tudi odvisnosti od alkohola in drugih substanc, avtodestruktivnost v človeku, proces prebolevanja in še kaj bi se našlo. Brother and Sister je tako film, ki bi potreboval morebiti nekoliko bolj osredotočeno ali pa ekonomično pripoved, ki bi raziskala ozadje težavnih odnosov med bratom in sestro, tako pa njun konflikt ostaja ne nujno nerazrešen, ampak predvsem nepoglobljen in brez jasnih odgovorov. Brother and Sister tako ne predstavlja nobenega presežka in se ponaša z mnogimi napakami, toda Cotillardova in Deschplesin uspeta obdržati gledalčevo pozornost in zbuditi čustva za bolj pristen stik z občinstvom.