Queens v 80. letih. Nekdanji igralec Ronald Reagan, ki se mu obeta zmaga na prihajajočih predsedniških volitvah, v nekem intervju zlovešče izjavi, da se Ameriki obeta obdobje “armagedona” oz. simboličnega družbenega kolapsa, pogojenega z naraščujočo revščino, močno pestjo rasizma in antisemitizma ter kapitalistično zapoved, da se mora življenje vrteti zgolj okoli denarja. Ta izjava služi kot izhodišče najnovejšega filma Jamesa Grayja z naslovom Armageddon Time; z močno avtobiografsko noto obarvana družinska drama predstavi dečka Paula (Banks Repeta), ki sanjari o karieri likovnega umetnika, vendar pa njegovih sposobnosti skorajda nihče ne ceni. Edino uteho mu predstavljata njegov odrezavi dedek (Anthony Hopkins) in temnopolti vrstnik Johnny, s katerim se zapleta v uporniške vragolije in hkrati spozna Apravi pomen prijateljstva. Armageddon Time je Grayjev daleč najbolj oseben film, saj navdih zanj več kot očitno vleče iz svojega odraščanja v Queensu in ravno to daje filmu potrebno avtentičnost in iskrenost, zaradi katere je gledalec lažje čustveno vpet v dogajanje. Rdečo nit filma predstavlja psihološka razklanost glavnega junaka, ki želi slediti svojemu srcu in storiti tisto, kar je prav, vendar pa ga bridka resničnost vedno znova opominja, da življenje ni popolno oz. da je prepogosto krivično. Uspešnost filma tako sloni na všečnosti osrednjega lika in Repeta s svojo hkrati nedolžno kot tudi igrivo predstavo gledalca nemudoma očara, preostali igralski ansambel (še posebej Hopkins in v bizarni minutni vlogi tudi Jessica Chastain) pa je pričakovano odličen in karizmatičen. Gray proces najstniškega odraščanja resda obarva tudi s politično noto, vendar ta nikoli ne izpade nevmesno ali vsiljivo, temveč služi kot temelj, na katerem režiser gradi “svojo” intimno zgodbo o človekom samoodkrivanju ter sprejemanju svojih talentov. Vseeno pa se zdi, da filmu manjka nekakšna globja poanta oz. pika na “i”, saj vsakič, ko bi to lahko dosegel, preprosto obmolkne ali nameni pozornost nečemu drugemu. Armageddon Time je tako iskriv in na trenutke boleč film, ki pa mu perfekcija manjka več osredotočnosti in drznosti.

Top Gun je akcijska klasika, brez katere si marsikdo ne bi mogel predstavljati 80. let, še posebej po zaslugi vročega igralskega ansambla mladih zvezdnikov (Tom Cruise, Val Kilmer, Anthony Edwards, Meg Ryan), odličnega nostalgičnega soundtracka in frajerskega stila, ki je med drugim pripomogel k popularizaciji poklica vojaškega pilota. Top Gun tako ni zgolj film, ampak popkulturni fenomen in v današnjem času, ko je modno (beri; dobičkonosno) obujati popularne filme / franšize, se velika vrnitev pilota Peta Mitchella oz. Mavericka na velika platna zdi pričakovana. In Top Gun: Maverick, ki nadaljuje zgodbo glavnega junaka, tokrat v vlogi trenerja mladih pilotov, med katerimi je tudi sin njegovega pokojnega tovariša Goosa, je resnično film, ustvarjen za velika platna. Orjaški, naspidiran, duhovit in zaznamovan z (znova) vratolomno zračno akcijo, ki v današnji poplavi akcijskih filimov, ki bazirajo na avtomobilskih pregonih in eksplozijah, predstavljajo svojevrstno osvežitev. Po pričakovanjih se film močno naslanja na slavo svojega prehodnika in oboževalcem močno piha na dušo s pogostimi nostalgičnimi bombončki, epizodni vlogami nekaterih legendarnih likov iz prvega filma, že omenjeno vročo glasbo in kakopak s Crusiom na čelu, ki s svojimi akrobacijami še vedno kljubuje zakonom fizike ter šarmira gledalce s svojim značilnim nasmehom. Preprosto povedano; Top Gun: Maverick je spektakel, ki tako močno in zavzeto piha na duše gledalcev in oboževalcev prvega filma, da bodo ti pripravljeni spregledati njegove marsikatere pomankljivosti. Recimo to, da film premore neprimerno več stila kot vsebine, ki je tokrat izredno borna in boleče predvidljiva. Ali pa to, da je večina novih likov (z izjemov lika Goosovega sina, ki ga prepričljivo odigra Miles Teller) precej dolgočasnih in neizstopajočih. Ali pa da je včasih akcija preveč ponavljajoča in dogajanje razvlečeno. Top Gun 2: Maverick je film, ki ponudi točno tisto, kar se od njega pričakuje, kaj več pa ne. Je varen, klišejski, formulaičen in neprovokativen film, ki želi ugajati občinstvu in mu postreči s čim manj presenečenji. In ravno ta ponižna obveznost do zabavanja gledalcev in oboževalcev mu bo najverjetneje prinesla ogromno finančnega uspeha in najverjetneje tudi nadaljevanja.