Demonska obsedenost je eden najpogostejših klišejev v filmskih grozljivkah, ki je že tako obrabljen, da večkrat meji na parodijo. Nemška drama Requiem sicer sledi temu motivu, hkrati pa ga obrne na glavo, saj se namesto posebnih učinkov, cenenih skokov v kamero in prisiljene dramatične glasbe posveča psihološkemu vidiku obsedenosti. Film predstavlja realističen vpogled v ozadje najbolj znanega primera eksorcizma Anneliese Michel, ki je pogoste epileptične napade in psihotične epizode pripisala moči demonov, ki so bivali v njenem telesu vse do leta 1976, ko je po seriji ritualov izganjanja zaradi hude podhranjenosti in izčrpanosti umrla. Requiem sicer ni biografija o Anelliese, saj predstavi nov lik globoko verne študentke pedagodike Michaele (Sandra Hüller), ki trpi za nepojasnjenimi napadi panike ter psihično obremenjenostjo zaradi pritiska njenih pretirano zaščitniških staršev, ki dekle ovirajo na poti do samostojnosti. Ni treba poudarjati, da sta si tako Anneliesina kot tudi Michaelina zgodba zelo podobni, le da tokrat ne prihaja do klasične eksplotacije resnične tragedije za izvajanje melodramatičnosti in pompoznosti. Requiem je naturalistična drama, ki obravnava stanje glavne junakinje kot psihično bolezen, ravno zato pa film izpade bistveno bolj strašljivo, saj se močno približa resničnosti in razgali kakšne posledice lahko pusti duševna stiska na človeku, če se nanjo ne odzove pravočasno. Seveda pa ne smemo prezreti še nekaterih subtilnih komentarjev na račun religije in kako ta izkoristi človekov strah za zganjanje moralne panike. Prestresljiva mojstrovina strahu in verskega fanatizma.

Francoski režijski duet Julien Maury in Alexandre Bustillo je leta 2007 uspešno zajahal na novem valu francoskega ekstremnega filma in šokiral z izvrstno krvavo grozljivko Inside, ki je postregla z idealno kombinacijo gravža, suspenza in presenetljivo celo emocij. Štiri leta kasneje sta Maury in Bustillo postregla z novim celovečercem Livid, ki za razliko od predhodnika, katerega zgodba je bila trdno zasidrana v kruti resničnosti, predstavlja njun izlet v vode nadnaravnega trilerja. Gledalci spremljamo mlado negovalko Lucy, ki se s svojo starejšo mentorico Catherine šele uvaja v delo in med opravljanjem vsakdanje rutine spozna na smrt bolno starko, nekdanjo baletno učiteljico, ki je zelo premožna in naj bi v svoji stari zanemarjeni vili skrivala zaklad. Lucy, njen fant in njegov brat se v želji po boljšem življenju odločijo še isto noč vlomiti v vilo in jo oropati, vendar že takoj ob prihodu postane jasno, da starka za zidovi skriva mnogo več kot denar. Podobno kot Inside ima tudi Livid preprosto zgodbo, ki v prvi polovici ohranja čut za realizem; film prepričljivo in brez odvečnih razlag prikaže mučen vsakdanjih obeh negovalk, ob vstopu v vilo komatozne antagonistke pa začne film postopoma pridobivati elemente surrealne grozljivke, ki se po stopnji čudaškosti, gravža in grotesknosti lahko kosa z ikonografijo kultne računalniške igre Silent Hill. Navkljub menjavi tona Maury in Bustillo dokaj kompetentno in vzdušno pilotirata med dvema skrajnostima, pri tem pa pričakovano ne obrača pogleda stran od brutalnega nasilja in ekscesnega prelivanja krvi. Film sicer najbolj zasije v tihih trenutkih, ko uspe zgraditi fenomenalno atmosfero ter postreže z nekaj presenetljivo strašljivimi scenami, vendar pa se te v drugi polovici umaknejo pričakovanemu gravžu, kar lahko nekatere gledalce razočara. Film ima težavo tudi z osrednjimi liki, ki so bolj ali manj nerazviti (med drugim je razkrito, da je Lucyjina mati storila samomor, čeprav vse to nima nobenega vpliva na osrednjo zgodbo), prav tako pa se zdi, da končni razplet pove hkrati veliko, toda še vedno premalo, da bi gledalcu bilo docela mar. Livid niti približno ne dosega vrhunskosti šokerja Inside, a je še vedno prepričljiva atmosferična strašljivka, ki jo v tem žanru pogrešamo.