“Zakaj moramo živeti v tem kurčevem Amalu?” je vprašanje, ki poganja švedsko romantično komično dramo Fucking Amal, ki je v domovini ob izidu leta 1998 podirala vse rekorde gledanosti in celo konkurirala svetovni megauspešnici Titanic. Da je film uspeh zapihati na dušo gledalcem, niti ni presenetljivo, saj je celovečerni prvenec Lukasa Moodyssona eden od najbolj očarljivih, iskrenih in duhovitih mladinskih filmov vseh časov, ki poleg standarnega prikaza težavnega odraščanja mladih v majhnem mestu načenja tudi tematiko istospolne usmerjenosti med dvema dekletoma, ki si osebnostno ne bi mogla biti bolj različni. Na eni strani je Agnes, introvertirana, molčeča in pogosto depresivna najstnica, ki nima nobenih prijateljev, na drugi pa Erin, ki je Agnesino popolno nasprotje; zgovorna, energična in med vrstniki izredno priljubljena. In ker se nasprotja (še posebej v filmih) privlačijo, med Agnes in Erin poskočijo iskrice zaljubljenosti, kar pa v mestu Amal, kjer se vsi poznajo med seboj in bi novica o lezbičnem odnosu med dvema najstnicama pozvročila lokalno senzacijo, za obe dekleti prej izziv kot pa pot do sreče. Fucking Amal je z vidika obravnavanja tematik, ki se dotikajo LGBTQ+ skupnosti, dober primer filma, ki predstavi homoseksualnost na topel in iskren način, brez odvečne čezlužniške sentimentalnosti, sluzave politične korektnosti in za lase privlečene pokroviteljskosti. Pri tem sta filmu v veliko pomoč tudi očarljivi glavni igralki Alexandra Dahlstrőm in Rebecka Lijeberg, med katerima vlada pristna kemija, njuna grenko sladka zgodba pa je podkrepljena tudi z značilnim skandinavskim humorjem, odlično glasbo, duhovitimi dialogi in izvrstno režijo. Drugače povedano; Fucking Amal je film z ogromno srca in pristnih čustev, ki suvereno in odgovorno obravnava občutljive tematike, hkrati pa ves čas ohranja močno socialno noto in ne dopusti, da bi zgodba ubežala enako kruti kot tudi zabavni resničnosti. Eden najboljših LGBTQ+ filmov vseh časov.

Norveški psihološki triler The Monitor (znan tudi pod naslovom Babycall) že uvodoma vzpostavi morečo atmosfero pustega stanovanjskega bloka, v katerega se vseli Anna s svojim 8 – letnim sinom Andersom. Izkaže se, da je Anna pred kratkim ubežala nasilnemu bivšemu možu, huda travma pa je na njej pustila posledice; Andersa spremlja na vsakem koraku (med drugim ga več ur čaka pred šolo) in mu ne dovoli, da bi spal v svoji postelji, zaradi vse bolj neobvladljive paranoje pa si priskrbi vokitoki oddajnik, da lahko nadzoruje sina tudi ponoči. Kmalu zatem začne oddajnik loviti srhljive zvoke, ki naj bi prihajali iz enega od sosednjih stanovanj, skozi naporne dneve pa začne Anna postopoma izgubljati razsodnost. Film režiserja in scenarista Pala Sletauneja je namenjen gledalcem, ki so jim všeč kriptične zgodbe z nejasnimi mejami med resničnostjo in iluzijo, hkrati pa jih ne moti, če so njihova pričakovanja pogosto zapeljana v slepo ulico. Ta tvegan eksperiment, ki zbudi enako močne občutke fascinacije kot tudi frustracij, Sletauneju bolj ali manj uspe, za kar se ima v prvi vrsti zahvaliti glavni igralki, fenomenalni Noomi Rapace, ki utelesi enako sočutno kot problematično Anno na način, da se brez težav dotakne gledalčevih čustev. Film je enako močan tudi pri vzpostavljanju depresivne atmosfere in močnega suspenza, če pa vse skupaj pripelje do zadovoljivega epiloga, pa ostaja stvar debate. The Monitor je namreč (pre)nasičen z namigi in skritimi pomeni do te točke, da bo marsikateri gledalec izgubil orientacijo in se ob nastopu odjavne špice prej praskal po glavi kot pa preverjal hitrost srčnega utripa. Navkljub vsebinski zbeganosti in občasnim frustracijam pa je The Monitor še vedno nadpovprečno dober psihološki triler, o katerem lahko čezlužniki samo sanjajo.