Letos mineva že več kot 50 let od ene najhujših letalskih nesreč v zgodovini človeštva; 13. oktobra 1972 je zaradi slabih vremenskih razmer nad Andi strmoglavilo letalo s člani urugvajske ragbi ekipe in njihovih najožjih sorodnikov, od 45 potnikov pa jih je preživelo zgolj 16 in slednji so čakali na prihod pomoči dobra dva meseca in pol, v tem času pa so se bili v borbi za preživetje v zasneženih gorah prisiljeni zatekati k ekstremnim odločitvam, med drugim so morali zaradi pomanjkanja hrane začeti jesti ostanke trupel svojih mrtvih kolegov. Zgodba o preživetju, ki je enako pretresljiva kot tudi navdihujoča, je bila med drugim deležna hollywoodske filmske uprizoritve Alive iz leta 1993 v režiji Franka Marshalla, ki je resnične dogodke pričakovano podredila sicer neškodljivi melodramatičnosti in sentimentalnosti. Na srečo tega ni na spregled v epski pustolovski drami Society of the Snow, ki je daleč najbolj verodostojen, nesentimentalen in hkrati ganljiv prikaz omenjene tragedije; v prvi vrsti zato, ker se režiser in scenarist J.A. Bayona odreka senzacionalizmu in eksplotaciji tragedije (še posebej, ker kanibalizma ne izrabi za cenene šoke), zato pa bistveno več časa nameni tistemu, kar je bistvo celotne zgodbe; o neumorni moči preživelih ter tovarištvu, ki tudi v najbolj ekstremnih okoliščinah pri človeku ohrani moralni kompas. Film sicer še vedno ohranja močno dozo krutega realizma in ne odmika pogleda stran od nepredstavljivih grozot, katerim so bili priča udeležnci t.i. Čudeža v Andih, toda pri tem nikoli ne prestopi meje zdravega okusa. Film odlikuje tudi sapo jemajoča fotografija, ki izvrstno zajame enako veličastno kot zastrašujočo naravo zasneženih Andov, odličen igralski ansambel ter emocionalni epilog, ob katerem bi se Hollywood lahko učil, kako ustvariti prizor, ki je ganljiv, vendar pri tem gledalca ne sili k joku. Society of the Snow je srhljiva in čustveno razburkana rekonstrukcija tragedije, ki je hkrati postala tudi ena od najbolj navdihujočih zgodb o tem, česa vse je zmožen človekov nagon po preživetju.

Anatomy of a Fall, letošnja prejemnica velike nagrade zlate palme na prestižnem festivalu v Cannesu, se pred očmi gledalca večino časa odvija kot sodna drama s pridihom misterija, ki se poigrava s pričakovanji in namerno ne poda jasnih odgovorov. Film režiserke in scenaristke Justine Triet že v uvodu ne skopari s pripravami in nemudoma odpre vrata bizarnemu konfliktu; uspešna pisateljica Sandra je osumljena umora svojega moža Samuela, katerega usodni padec iz balkona njune hiše za seboj pušča ogromno dvomov, da je šlo (zgolj) za tragično nesrečo ali samomorilsko dejanje. V naslednjih dveh urah in pol, kolikor film traja, se preko mučnega, emocionalnega in surovega sodnega procesa začnejo razkrivati tragične podrobnosti Sandrinega turbulentnega zakona, kjer ni manjkalo skokov čez plot, bolestnega ljubosumja, verbalnih konfliktov in celo fizičnega nasilja. Da pa je situacija še bolj tragična, je edina priča Samuelove smrti njegov slepi sin Daniel, ki je tako razklan med lastnim razumevanjem tega, kaj se je dogajalo za štirimi stenami življenja svojih staršev ter šokom, ko se zasebni brodoločmi očeta in matere odkrito razgaljajo pred očmi širše javnosti. Anatomy of a Fall je v svojem bistvu sodna drama, vendar pa se režiserka Trietova ne osredotoča toliko na iskanje krivcev kot na brutalno iskren in tragičen prikaz posledic, ki jih ima sodni proces na posameznike, še posebej na otroka, ki na najbolj neizprosen način spoznava temačno plat lastnih staršev. Navkljub epski dolžini in sila minimalističnemu dogajanju (večina filma se odvija v notranjosti sodne dvorane ali Sandrine hiše) Trietova spretno drži gledalca v napetosti vse do konca, za kar pa se je treba zahvaliti tudi fenomenalni igralski predstavi Sandre Hüller, ki s svojo enako hladno kot emocionalno prezenco predstavlja srce filma, velja pa še omeniti zagnano igro novinca Mila Macharda-Granerja v vlogi sina Daniela, ki pooseblja nedolžnost v sami zgodbi ter tej doda še ščepec tragičnosti. Četudi z vidika misterija Anatomy of a Fall morebiti ne pušča veliko prostora za poglobljeno interpretacijo, gre še vedno za napeto, čustveno razburkano in psihološko kompleksno študijo tako intimnih življenj posameznikov kot mrhovinarske družbe, ki nad takšnimi dogodki še vedno perverzno uživa.