Vzhodna Nemčija, Orwellovo leto 1984. Gerd Wiesler je eden najboljših pripadnikov vzhodnonemške tajne policije, imenovane Stasi. Je mojster prisluškovanja in neizprosen zasliševalec, ki iz vsakogar (pa četudi je nedolžen) izsili priznanje o sodelovanju pri aktivnostih, ki ogrožajo državno varnost. Toda življenje se mu nepričakovano obrne na glavo, ko mu nadrejeni odredijo nadzor nad uspešnim pisateljem in dramatikom Georgom Dreymanom, ki sicer velja za vzornega državljana, toda po sprevrženi logiki Stasijev je ravno zato toliko bolj sumljiv. Wiesler se svojega dela sprva loti profesionalno, kmalu pa začne dvomiti v pravičnost svojih dejanj in postane Dreymanov nevidni angel varuh. Do leta 2006 je bilo v nemških filmih obdobje zloveščega berlinskega zidu že večkrat pokrito, vendar pa še nikoli prej ni bilo prikazano tako iskreno in čustveno kot v mojstrovini The Life of Others, sicer zasluženem prejemniku oskarja za najboljši tujejezični film. Celovečerni prvenec Floriana Henckel von Donnersmarcka uspe na subtilen in hkrati surovo realističen način razgaliti problematične družbene odnose ter sistemsko nasilje zadnjega odbobja svinčenega komunizma, hkrati pa izpostaviti univerzalno sporočilo o tem, da lahko umetnost – v primeru filma pisanje – ustvari močne družbene premike. Kar se začne kot klasični dramatični lov mačke (Weisler) na miš (Dreyman), se hitro spremeni v kompleksno psihološko dramo, kjer osrednja dvojica sklene zavezništvo, pa četudi drug za drugega sploh ne vesta, da obstajata. Srčiko filma predstavlja fenomenalni Ulrich Mühe v glavni vlogi prisluškovalca Wieslerja, ki uspe s svojo sprva hladno, potem pa vse bolj ekspresivno obrazno mimiko prikazati psihološki razvoj lika, ki trči ob absurdnost in zmote režima, kateremu je pridno služil. Poleg tega k izvrstnem rezultatu prispevajo sofisticirana glasbena podlaga, umirjen tempo, ki zgodbi pusti dihati ter več kot zgovoren epilog, ki brez solzavosti in melodramatičnosti prikaže iskreno ozadje nevidne ideološke sprave med likoma, ki bi se v drugačnih okoliščinah morala sovražiti. Eden najboljših nemških filmov vseh časov.

V današnjih časih, ko smo tudi v domačem prostoru zaznali učinke policijske represije in sistemskega nasilja, se zdi, da je ogled moderne francoske klasike La Haine še toliko bolj nujen, pa četudi neprijeten in moreč. Moreč v tem smislu, da film nagovarja problematiko, ki se v zadnjih 25. letih ni razrešila, ampak ravno nasprotno; poglobila se je in postala še bolj aktualna kot kadarkoli prej. Film režiserja in scenarista Matthieuja Kassovitza spremlja en dan (in noč) v življenju treh prijateljev iz revnega pariškega blokovskega naselja, katerega so le dan prej zaznamovali množični neredi zaradi hospitalizacije Abdela Ichahe, enega od stanovalcev, ki je bil podvržen brutalnemu policijskemu nasilju. Med trojico je najbolj radikalen Vinz, ki želi z ukradenim policijskim revolverjem maščevati Abdela, afriški priseljenec Huber je boksar, ki se preživlja s preprodajo mamil, medtem ko je Said muslimanski priseljenec, ki se vedno znova znajde v vlogi človeka, ki miri strastih obeh prijateljev. La Haine v grobi črno-beli tehniki in z dokumentarističnim pristopom beleži sprva nepomembne in zabavne pripetljaje trojice, na vsake toliko časa pa dogajanje prekineta grozeči senci policijske represije, ki čisti za razdejanjem prejšnje noči ter simboličnega soda smodnika znotraj blokovskega naselja, katerega jeza in obup čakata na izbruh v najbolj radikalni obliki. Kassovitz na več mestih neposredno in surovo razgali policijsko nasilje ter izživljanje nad revnejšim prebivalstvom, ki solidarnostno stoji ob strani svojemu tovarišu v bolnišnici, vendar pa je film dovolj odgovoren, da ob nastopu odjavne špice funkcionira kot humanistično opozorilo o tem, da nasilje rodi samo še več nasilja. Ker gre za evropsko produkcijo, La Haine ne postreže s sentimentalnostjo, poenostavljenostjo in pridiganjem, kot v vsebinsko podobnih izdelkih radi počnejo čezlužniški filmarji, ampak ostaja venomer iskren, realen in pospremljen z vrhunskimi igralskimi predstavami, še posebej Vincenta Cassela v vlogi Vinza. La Haine je enako radikalen kot odgovoren film, ki poziva k uporu, hkrati pa je dovolj poglobljen, da gledalca seznani s tem, kaj je ljudi pripeljalo do revolta.