Francoska ZF srhljivka (v produkciji Netflixa) s preprostim naslovom Oxygen se ponaša z enako preprostim zapletom; mlada ženska se zbudi v utesnjeni medicinski komori in ne ve, kako se je znašla v njej. Da je situacija še bolj moreča, ženska trpi za izgubo spomina, ki se ji sicer postopoma vrača preko nepovezanih flashbackov, obenem pa jo ogroža pomanjkanje kisika v komori, ki naj bi ji pošel v slabe tričetrt ure. Film režiserja Alexandra Aje, ki se je v preteklosti že večkrat dokazal s suspenza polnimi in psihološko zavitimi trilerji (spomnimo se samo krvave klasike High Tension in pogojno tudi predelave kulta The Hills Have Eyes), je šolski primer filmskega minimalizma; dogajanje je zreducirano na en sam prostor, vsa pozornost pa je namenjena predstavi Melanie Laurent (oboževalci sedme umetnosti se jo najbolj spomnijo v vlogi mlade upornice Shosanne v Tarantinovi mojstrovini Inglorious Basterds), medtem ko so drugi “igralci” v filmu prisotni zgolj preko zvoka računalnikov in drugih komunikacijskih sredstev. Takšen pristop je vedno nekoliko tvegan, saj je v današnjem času vse težje obdržati gledalčevo pozornost, še posebej ob filmu, ki zaradi omejene lokacije ne ponuja veliko priložnosti za živahno dogajanje, glavna igralka pa se ne more zanašati toliko na svoje gibalne sposobnosti, ampak predvsem na ekspresivnost preko obraza. Na srečo film Oxygen uspešno izkoristi svoj potencial, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem izvrstni predstavi Laurentove, ki navkljub temu, da cel skoraj film preždi v ležečem položaju, tokrat resnično zasije in dominantno vodi film skozi številne zaplete, ki so enako dramatični kot tudi emocionalni. Film hkrati postreže z dovolj zanimivo zgodbo, ki navkljub nekaterim žanrskim klišejem (POZOR; izkaže se, da je eden od preobratov v filmu ta, da planet prizadane virus, zaradi katerega morajo preživeti pobegniti v vesolje) uspe prepričati gledalca, še posebej zato, ker se Aja bolj kot na zgodo osredotoča na čustveno potovanje glavne junakinje in njene mučne poti do samospoznanja. Oxygen znotraj žanra znanstvene fantastike najverjetneje ne bo pustil nekega trajnejšega vtisa, vendar pa znova služi kot dokaz, da lahko z malim ustvariš ogromno.

Znani pregovor pravi, da obleka naredi človeka, v primeru nemške zgodovinske drame The Captain pa bi lahko rekli, da ga ne zgolj naredi, ampak tudi spremeni. Film, postavljen v zadnje tedne 2. svetovne vojne, predstavi resnično zgodbo nemškega vojnega zločinca Willija Herolda, sicer dezerterja, ki na begu pred vojaško policijo naleti na zapuščeno vozilo s kovčkom, v kateri se nahaja uniforma odlikovanega stotnika. To si sprva nadene, da bi se pogrel, vendar pa zelo hitro postane del njegove nove identitete; Willi se namreč začne izdajati za stotnika in uspešno preslepi ljudi okoli sebe, imitiranje avtoritativne drže in strahospoštovanje, ki ga je deležen na vsakem koraku, pa ga začneta spreminjati v sadistično zverino, ki mimo sodišč in drugih zakonskih postopkov ukaže streljanja vojnih jetnikov, kasneje pa s svojo tolpo huliganskih vojščakov potuje po deželi in ustrahuje civilno prebivalstvo. The Captain se ponaša z absurdnim zapletom, ki pa je žal še kako resničen in služi kot pretresljiv prikaz tega, kako lahko en sam kos obleke služi kot močan instrument za množično manipulacijo; Herold je brez stotnikove uniforme popolni nihče, strahopetni vojaček, ki svoji domovini obrne hrbet, s svojo novo identiteto pa pridobi moč zlovešče avtoritete in to na absurdno preproste načine, saj nihče nikoli ne spregleda prevare z uniformo in namesto tega hladnokrvno sledi Heroldovim ukazom, po koncu vojne pa za seboj pusti več kot 300 trupel vojnih jetnikov in civilistov. Režiser in scenarist Robert Schwentke zgodbo prevarantskega stotnika oblikuje kot tragično grotesko, ki na subtilen način obravnava tragične razsežnosti zlorabe moči, hkrati pa se na satiričen način dotakne kaotičnega vzdušja znotraj nemške vojske, ki je še nekaj let pred tem slovela po železni disciplini in strogi organiziranosti, v Heroldovi zgodbi pa deluje povsem dezorientirano ter še bolj moralno zavrženo kot sicer. Film enako morečo, depresivno kot tudi absurdno vzdušje zaznamuje s preprosto in grobo, vendar nenavadno mikavno črno-belo fotografijo, močno dozo naturalizma in odličnimi igralskimi predstavami, kjer najbolj blesti predvsem Max Hubacher v glavni vlogi. The Captain je stilsko dovršen in vsebinsko močan film, ki svojo protivojno sporočilo zavije v morbidno farso in odo človeški neumnosti.