Romantične komedije dandanes postajajo vse bolj cinične, samoironične in se namerno rogajo pravilom lastnega žanra, zato je prostora za neškodljivi sentimentalizem, naivnost in sanjarjenje bolj malo. A za to je francoski romantični komediji Amélie malo mar in se nesramežljivo vrača v čase klasičnih filmov, ki so gledalcu ponudili zvrhan koš naivnega optimizma in navihanosti, katero vsakdo izmed nas med odraščanjem slej ko prej bodisi zanemari ali popolnoma pozabi. Naslovna junakinja je namreč mlado dekle iz Pariza, ki je okolici znana po svojih ekscentričnih navadah in prikupni zmedenosti, sama pa verjame v dobro ljudi in se tekom življenja odloči pomagati drugim. Nesebično in iz gole dobrote. Da pa pri tem tudi sama naleti na ljubezen in to na najbolj nenavaden način, ni ravno presenetljivo. Amélie je šarmantna staromodna komedija, katere uspeh je odvisen od tega, če se je gledalec pripravljen za dve uri potopiti v nekoliko sanjski svet iskrenosti in dobre vere v prihodnost. In če filmi s podobno vsebino običajno prestopijo mejo dobrega okusa in zapadejo v pravljičnost, je optimistični duh Amélie preveč očarljiv, da bi se mu lahko uprli in izpostavlja tisto neškodljivo sentimentalnost, katero občasno potrebujemo. S pomočjo odlične Audrey Tautou, ki izžareva šarm “stare francoske šole”, barvitimi podobami, inspiracijskimi citati, toplim humorjem in simpatični liki se film dvigne krepko nad povprečje in gledalca spomni, da so na tem svetu še malenkosti, ki nam dajejo moč in naredijo naš vsakdanjik bogatejši. Šarmantna klasika.

Režiser Nicholas Winding Refn je eno od tistih imen v svetu filma, ki vztrajno razdvaja kritike in občinstvo; nekateri ga prepoznavanjo kot nerazumljenega genija, spet drugi pa so prepričani, da se za njegovimi filmi skriva duša bleferja, ki skuša z nekonvencionalnimi pristopi in vizualnim eksperimenti skriti “dejstvo”, da nima nikoli ničesar pametnega za povedati in pokazati. In če menite, da bo pustolovska drama Valhalla Rising na tem področju kaj spremenila, se pošteno motite. Film, ki se odvija okoli leta 1000, prikazuje zgodbo molčečega enookega bojevnika, ki je na začetku filma ujetnik sovražnega plemena, kateremu pa uspe pobegniti v družbi dečka. Med potovanjem skozi navidez zapuščeno nordijsko pokrajino se dvojica pridruži krščanskih križarjev, ki išče pot v Sveto deželo. Ko se vkrcajo na barko, se začnejo vrstiti težave; zaradi goste rdeče megle več dni tavajo po odprtem morju, sčasoma pa prispejo na očitno neodkrit del kopnega, kjer so ogroženi s strani skrivnostnih napadalcev in samih sebe. Valhalla Rising je na simbolni ravni film o potovanju v onostranstvo (po nordijskih verovanjih je namreč Valhalla ime za pekel), ki človeka nehote (ali pa tudi ne) zanese v svetove, ki jih pred tem še ni imel priložnost spoznati. Nova celina, za katero se ob koncu izkaže, da je Severna Amerika, tako simbolično predstavlja svet izven življenja, kot ga vsi poznamo, mogoče tudi eno stopnjo posmrtne eksistence. Navkljub temu pa je med vrsticami prisotna tudi ostra obsodba verskega fanatizma in začetkov krščanske vere, katere nauk so mnogi zlorabili in širili s pomočjo meča. Zgodba z redkimi dialogi in minimalistično glasbeno podlago prepričljivo zajame kontrast med grafičnimi prizori nasilja in prečudovito hladno pokrajino, kar pa že od nekdaj predstavlja Refnov zaščitni znak. Fascinantno potovanje v osrčje nordijske mitilogije, ki pa ni primerno za vsakogar.