Evropski filmi | RAZGLEDANO

Veteran madžarskega filma Béla Tarr (1955-2026) je bil že od najstniških let zaznamovan z uporniškim duhom, ki je še posebej prišel do izraza v zadnjih letih svinčenega komunizma na Madžarskem, ko je filmarjeva kariera dosegla ustvarjalni vrhunec, še posebej po zaslugi klasike The Damnation in kasneje sedem ur in pol trajajočega epa Satantango. S tega vidika se zdi, da je Werkcmeister Harmonies nekakšno duhovno nadaljevanje omenjenih celovečercev, saj zvesto sledi Tarrinemu stilu filmske pripovedi, ki temelji na apokaliptični atmosferi, kontrastnih črno-belih barvah in meditativnemu tempu, ki cilja bolj na gledalčeva občutja kot pa tradicionalno sledenje naraciji. Werckmeister Harmonies je briljantna in večplastna študija mehanizmov, ki jih prinašajo avtoritativni režimi, le da so slednji tokrat simbolično zajeti v navidez absurdnem zapletu, znova postavljenim v neimenovano ruralno mesto, ki “žari” od tesnobnosti in melanholije. Tja nekega dne prispe potujoči cirkus z zgolj dvema atrakcijama; velikanskim umetnim kitom in enigmatično figuro, znano zgolj po imenu Princ. Ko cirkus parkira svojo prikolico na osrednjem trgu, se začneta med meščani širiti strah in paranoja, ki postopoma vodita v grozljivo nasilje, vezno tkivo kaotičnega dogajanja pa predstavlja idealistični raznašalec časopisov János (Lars Rudolph). Kot že omenjeno, Tarr tudi v pričujočem celovečercu ostaja zvest svojemu brezkompromisnemu umetniškemu stilu in ta je znova prekrasen; vsaj dolg kader je napolnjen z bogato simboliko, izvrstnimi igralskimi predstavami, fenomenalno atmosfero ter čudovito izbrano glasbo, ki režiserjev značilni cinizem in pesimizem “omehča” s trenutki ganljivosti in čustvene pretresenosti, kar je še posebej razvidno v močnem melanholičnem epilogu. Werckmeister Harmonies je tako še ena v vrsti Tarrinih grobih in poetičnih filmskih mojstrovin, ki predstavlja obvezno gledanje za vsakogar, ki bi se rad pobliže spoznal s estetiko počasnega in minimalističnega filma.

Femicid in nasilje nad ženskami sta družbena problema, ki presegata okvirje nečesa, kar je moč zaustaviti s preprostim ne; zastrašujoč je podatek, da se nasilje, ki ga utrpijo ženske (in v žal vse prepogostih primerih vodi tudi v umor), prenaša generacijsko kot nevidni parazit, ki ga je nemogoče zaustaviti. Tega kompleksnega vprašanja generacijskega nasilja se loteva tudi špansko-francosko-argentinska koprodukcija The Wailing; v film spremljamo več zgodb žensk iz različnih časovnih obdobij, ki so podvržene psihičnemu in fizičnemu trpljenju s strani skrivnostne nadnaravne entitete v obliki starejšega moškega. Prva žrtev je Andrea, ki med iskanjem svoje biološke matere postane tarča neke nevidne sile, ista usoda pa doleti tudi Mario, ki se dvajset let pred tem kot študentka filma zaplete v razmerje s skrivnostno žensko, ki jo prav tako preganja nekaj grozljivega. The Wailing je močno atmosferičen film, ki ga odlikujejo počasen tempo, sofisticirano dostavljeni prizori strašenja ter enigmatična in večplastna zgodba, ki že vnaprej opozori gledalca, da bo ob nastopu odjavne špice ponudila več vprašanj kot odgovorov. Sliši se kot nekaj frustrirajočega in verjetno se bo med gledalci našel kdo, ki mu bo zamotanost vsebine šla na živce, toda The Wailing se za to “napako” odkupi z izvrstno temačno atmosfero, ambiciozno zastavljeno zgodbo, ki navkljub menjavi likov ohrani koherenco, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivimi zasuki v zgodbi ter strašljivim epilogom, ki bo ostal pri gledalcu zasidran še dolgo po nastopu odjavne špice. Kar pa je najbolj pomembno; film ohrani konvencije žanra psihološke srhljivke, ne da bi ob tem žrtvoval močan družbenokritičen komentar o tem, kako se nasilje nad ženskami lahko prenaša iz roda v rod z občutkom, da je tega nemogoče zaustaviti.