Če bi potovanja skozi vesolje postala vsakdanja praksa, bi lahko rekli, da je Riddley Scott s filmom Alien storil isto kot je Steven Spielberg s klasiko Jaws; medtem ko je slednji s filmom o krvoločnem morskem psu v drugi polovici 70. let praznil plaže, uspe Alien iz veličastnih podob neskončnega vesolja ustvariti poligon za prvovrstno nočno moro. Kot pravi moto filma: “V vesolju te nihče ne sliši kričati.” V oddaljeni prihodnosti spremljamo potovanje trgovske vesoljske ladje Nostromo, ki na poti proti domu sprejme signal s klicem na pomoč iz samotnega planeta. Po pristanku posadka naleti na kolonijo jajčec neznanega izvora in po spletu okoliščin se eno od jajčec znajde na krovu Nostroma, nakar sledi strašljivo razodetje; klic na pomoč je bilo opozorilo in kmalu se iz jajčeca izleže ubijalski nezemeljski stvor. Alien je film, ki ga še danes mnogi uvrščajo med najbolj strašljive filme vseh časov, kar je povsem upravičeno; Scottova grozljivka ni praznoglava klavnica oz. generični film o pošasti, ampak veliko (mogoče celo preveč, saj je prva polovica filma dokaj počasna) pozornosti nameni grajenju izredno temačne in zadušljive atmosfere ter vrhunskega suspenza, kar je zelo očitno v uvodnih minutah, ki so pospremljene zgolj z minimalistično ambientalno glasbo Jerryja Goldsmitha ter širokimi plani v črnino odetega vesolja. Pošast iz naslova filma tako večino časa ostaja skrita in je premeteno prisotna v gledalčevi domišljiji kot nevidna groza, ki se nikoli docela ne razkrije (delno tudi zaradi dejstva, ker je njen videz za današnje standarde precej neprepričljiv), to pa filmu omogoča, da razvije svoje like, še posebej ikonično častnico Ripley v vrhunski igralski preobrazbi Sigourney Weaver, ki še dandanes predstavlja prtotip izvrstnega močnega ženskega lika, med zasedbo pa ne velja pozabiti Toma Skerritta, Iana Holma in Williama Hurta. Scottova klasika Alien tako ni film brez napak, vendar ima na svoji strani dovolj adutov, da je uspešno prestala tok filmske zgodovine in še danes drži status enega najbolj strašljivih in atmosferičnih filmov vseh časov.

90. leta so bila za glasnika ” modernega temnopoltega filma” Spika Leeja izredno plodovita, saj je tedaj ustvaril cel kup klasik, ki so močno vplivale na zgodovino sedme umetnosti. Po zmagoslavjih z uporniško komično dramo Do the Right Thing in epsko biografsko dramo Malcom X je Lee na polovici 90. let zajadral v manjše, intimnejše projekte, med katere spada tudi sicer močno podcenjena kriminalna drama Clockers, katero bi moral sprva režirati sloviti Martin Scorsese, vendar je na koncu pri projektu ostal zgolj kot producent. Če smo popolnoma pošteni, je tako tudi bolje; pričujoči film, posnet po istoimenskem romanu Richarda Prica, je za filmarja, kot je Lee, skoraj sanjski podvig. Zgodba romana in knjige je umeščena v revno blokovsko naselje, kjer se večina mladih temnopoltih preživlja s preprodajo mamil za lokalnega kriminalca Rodneyja Littla. Eden od njih je tudi Strike, sicer strastni oboževalec vlakov, ki dobi priložnost, da postane Rodneyjeva desna roka; edino, kar mora storiti, je umoriti njegovega izdajalskega namestnika. Ta je kmalu zatem ustreljen pred restavracijo, kjer je bil zaposlen, vendar se stvari zapletejo, ko se na policijski postaji zglasi Strikov brat Victor in prizna odgovornost za umor, kar pa ne prepriča detektiva Kleina, ki začne preiskovati ozadje zločina. Četudi se okvirni zaplet filma vrti okoli preiskave umora, je Clockers v prvi vrsti neizprosno realističen in tragičen portret črnske skupnosti v getih, po katerih razsaja kuga v obliki množične preprodaje mamil. In četudi so Leejevi filmi pogosto pridigarski, v primeru Clockers to direktno moraliziranje ni preveč moteče, saj se čuti, da zgodbo poganja želja po tem, da bi gledalec dobil direkten vpogled v življenja neprivilegiranih in policijski represiji podvrženih posameznikov. Ta podvig mu uspe po zaslugi odličnih igralskih predstav (briljantni so predvsem Mehki Phifer, Harvey Keitel in Delroy Lindo), izvrstnega izbora glasbe, inovativnih metafizičnih pripovednih prijemov in vzdušne fotografije. Clockers brez kančka dvoma spada med najbolje Leejeve filme, ki so obenem tako glasni, da jih je nemogoče preslišati.