Film noir je bil do leta 1942 že v polnem ustvarjalnem zamahu in s svojo temačno estetiko ter pogosto tesnobnim ozračjem je bil pravzaprav rojen za kombiniranje z žanrom grozljivke. Cat People predstavlja vrhunec tovrstne združitve in hkrati dokazuje, da sta bila oba žanra res ustvarjena drug za drugega. Film predstavi zgodbo srbske priseljenke Irene Dubrovne, ki prispe v New York, da bi si poiskala delo, vendar jo hkrati pričaka ljubezen v obliki ustrežljivega, šarmantnega in dobrosrčnega Oliverja. Ta se z njo na vrat na nos poroči, vendar njun zakon ni srečen, saj Ireno preganjajo travme in strahovi iz odraščanja v rodni srbski vasici, katere prebivalci naj bi bili žrtve starodavnega prekletstva, zaradi katerega se lahko človek spremeni v krvoločno, leoparu podobno žival. Premisa filma se sliši rahlo trapasta, toda Cat People je izredno atmosferičen in kompleksen psihološki triler, ki tudi po skoraj 80. letih gledalca še vedno uspe hkrati očarati kot tudi prestrašiti. Odlika filma je ta, da venomer inteligentno omahuje nad tem, da je glavna junakinja resnično zaznamovana s prekletstvom ljudi mačk in da je vse skupaj zgolj plod njene travmatizirane fantazije. Ravno zaradi te neodločnosti je vzdušje venomer napeto, minimalistični pristop, pogosto odsotna glasba in močan družbeni komentar o bitki med spoloma, delovanju podzavesti na posameznika ter ujetosti v nesrečni zakon, ki ga poganja zgolj pomilovanje. Cat People je upravičeno ena od največjih klasičnih filmskih grozljivk vseh časov.

V bogati filmografiji Roberta Altmana ostaja psihološka srhljivka Images nekoliko spregledan oz. že skoraj obskuren film, ki je ob izidu leta 1972 neopazno švignil mimo kritikov in občinstva. Šele mnogo let kasneje je izdelek začel pridobivati na veljavi, vendar pa še vedno ostaja v močni senci preostalih Altmanovih filmov. Da je bil pričujoči film nekoliko pretrd oreh za “povprečnega” gledalca, niti ni presenetljivo, saj se Altman samozavestno in z brezkompromisno umetniško vizijo spusti v prikaz spačene realnosti človeka, ki boleha za shizofrenijo in se tako ni sposoben soočati s posledicami lastnih dejanj. Images tako predstavi zgodbo premožne in psihično nestabilne avtorice otroških knjig Cathryn (odlična Susannah York), ki se v družbi svojega moža odpravi v odmaknjeno kočo na irskem podeželju, kjer pa se kmalu po njenem prihodu začnejo počasi razgaljati tragično ozadje njene preteklosti in vse bolj izkrivljeni pogledi na resničnost. Images je v smislu naracije, ki želi gledalcu na karseda prepričljiv način razgaliti zmedeno perspektivo psihične bolnice, namerno nekoherenten in raztresen izdelek, saj se podobe surrealizma in otipljive resničnosti zlivajo skupaj tako močno, da jih je pogosto nemogoče ločiti med seboj. To pomeni, da je film obvezno treba videti večkrat, še posebej zaradi Altmanove matematične osredotočenosti na detajle, ki predstavljajo zgolj drobne koščke velikanske sestavljanke, ki po vseh teh letih ostaja zavita v debelo meglo enigmatičnosti. Images je tako film, ki od gledalca zahteva veliko potrpeljenja in močnih živcev, v “zahvalo” pa ga Altman razvaja s čudovitimi podobami irskega podeželja, spretno montažo, prepričljivimi sanjskimi sekvencami in odličnimi igralskimi predstavami. Navkljub temu pa je Images eden od redkih filmov, ki bo vedno znova delil občinstvo, saj do slednjega ne pozna milosti.