Leta 1973, v letu legendarne nadnaravne grozljivke The Exorcist, je velika platna stresel tudi misteriozni psihološki triler Don’t Look Now, ki si prav tako zasluži svoje mesto v zgodovini filmskih strašljivk. Za razliko od že omenjenega filma o izganjanju hudiča iz telesa najstnice Reagan je režiser Nicolas Roeg posnel izredno kompleksen, provokativen in tudi po več kot 45. letih pretresljiv filmski mozaik, ki se enigmatično spusti v najbolj temačne predele človekove duše, ki so še posebej močno izpostavljeni ob izgubi ljubljene osebe. Film predstavi zgodbo žalujočih zakoncev Baxter, ki na potovanju v Benetkah vsak na svoj način prebolevata smrt svoje hčerke Christine; medtem ko ženo Lauro naključno srečanje z sestrama jasnovidkama prepriča, da je Christine v duhu še vedno živa in kot taka poskuša zakoncem nakloniti strašljivo prerokbo, je mož John bistveno bolj zadržan, skeptičen in celo ciničen do tragične smrti otroka. Don’t Look Now je hkrati otožen kot tudi krut vpogled v različne način prebolevanja s poudarkom na kontrastu med Johno in Lauro (odlična Donald Sutherland in Julie Christie) ter kako vdor nadnaravnega vpliva na njun že tako načet odnos. Roegov film je – milo rečeno – čuden, vendar v najbolj pozitivnem možnem smislu; pripovedna nit je zelo nekonvencionalna in ne daje jasne meje med resničnostjo in iluzijo, montaža je namerno konfuzna in pogosto ustvarja vtis, da se pred nami odvija skorajda preveč zgodbe (tudi zaradi tega, ker se Roeg poslužuje hitrega menjavanja kadrov, nenadnega zooma na detajl, grobega vdora surrealizma v sicer realistično dogajanje itd.), za še bolj neprijetno ozračje pa poskrbi klavstrofobično okolje Benetk, ki so na velikem platnu sicer pogosto fotogenične, tu pa s svojimi ozkimi uličicami, zloveščimi prebivalci in temačnosto izvabljajo ravno nasprotni učinek. Don’t Look Now je tudi z današnjega vidika izredno brutalen film, ki bo verjetno še vrsto let na vse najboljše možne načine zbadal gledalca.

Začetek 70. let minulega stoletja je bil zaznamovan z popularizacijo prav posebnega žanra italijanskih grozljivk, imenovanega giallo. In nekakšen kreativni vodja tega žanra je bil vsekakor Dario Argento, ki je leta 1970 presenetil s psihološkim trilerjem The Bird with the Crystal Plumage, katerega še danes brez dvoma uvrščamo med šolske primere gialla. Film postreže s preprosto zgodbo o ameriškem pisatelju Samu Dalmasu, ki skupaj s svojimi dekletom preživlja mirne počitnice v Rimu, tik pred odhodom pa se nehote zaplete v preiskavo brutalnih umorov mladih deklet, za katerimi stoji strašljiva postava v usnjenem dežnem plašču in klobuku (tovrstna pojava zlikovca je sicer dokaj značilna za giallo grozljivke). Argento se že v svojem režijskem prvencu izkaže kot mojster suspenza in gledalca po uvodnih minutah nemudoma potegne v misteriozno zgodbo, polno stiriliziranega nasilja, unikatne vizualne podobe ter počasnega tempa, ki potrpežljivo razvija okvirno zgodbo in njene junake. Film postreže z za Argenta značilnimi kontrasti med brutalnim nasiljem in živimi barvami, med temo in svetlobo, med arhitekturno razkošnimi stanovanji in zanikrnimi podeželskimi luknjami, hkrati pa je tu prisotna tudi namerno melodramatična igra, ki začudoma ne pokvari strašljivega vzdušja zgodbe, ampak tega naredi še bolj pristnega. Film se sicer ne uspe izogniti nekaterim začetniškim napakam, med katerimi so predvsem površinski liki, določeni nesmiselni deli zgodbe (med drugim ni povsem jasno, zakaj rimska policija zaupa podatke o preiskavi navadnemu civilistu kot je Dalmas) ter slabo zamišljen razplet, kjer gledalec dobi občutek, kot da je Argentu proti koncu zmanjkalo idej in se je moral na hitro spomniti nečesa, kar bi sklenilo osrednjo zgodbo. Toda The Bird with the Crystal Plumage je še vedno velikanski uspeh za Argenta, saj film uspe tudi po več kot 50. letih še vedno pošteno prestrašiti, nivo suspenza pa je takšen, da o njem marsikateri sodobni trilerji zgolj sanjajo.