John Carpenter, eden od največjih mojstrov filmske groze, je v 80. in 90. letih zasnoval t.i. Apokaliptično trilogijo, ki so jo sestavljali filmi The Thing, Prince of Darakness in In the Mouth of Madness; ironično je to, da so bili vsi trije filmi ob izidu deležnih mešanih odzivov tako s strani občinstva kot kritikov, v naslednjih letih pa so prislužili status kultne robe. In the Mouth of Madness predstavlja zadnji del trilogije in služi kot Carpenterjev prisrčni poklon zapuščini literarnega velikana kozmične groze H.P. Lovecrafta, še posebej klasikam kot sta Cthulhujev klic in Senca nad Innsmouthom. Sam Neill igra zavarovalniškega preiskovalca Johna Trenta, ki se znajde pred nenavadno nalogo; poiskati mora vplivnega pisca grozljivk Sutterja Cana, ki je tik pred izdajo novega romana izginil neznano kam, vse sledi pa Johna pripeljejo v mesto Hobb’s End, ki ga ni moč najti na nobenem zemljevidu. Ob prihodu se izkaže, da so prebivalci mesta pod skrivnostnim urokom, ki začne vplivati tudi na Johna in njegovo razsodnost. In the Mouth of Madness je prebrisan in eleganten miks teatralnega šunda in poglobljene psihološke srhljivke, kjer Carpenter znova dokaže, zakaj je mojster svoje obrti; v slabi uri in pol se naniza cel kup odlično izpeljanih strašljivih prizorov, ki so pospremljeni z močnim suspenzom, prepričljivo temačno atmosfero, črnim humorjem in subtilnim posnemanjem ključnih elementov vsake Lovecraftove pripovedke. Srce filma kakopak predstavlja razigrani Neill v eni od svojih najboljših igralskih predstav, kjer si privošči nemalo teatralnih izpadov, vendar pa ti niso nadležni in pogosto sovpadajo z odštekano naravo zgodbe. Film bi si morebiti res zaslužil nekoliko bolj dodelano zgodbo in stranske like, vendar pa In the Mouth of Madness predstavlja kvalitetno temačno zabavo, ki bo najbolj pisana na kožo gorečim oboževalcem Lovecraftovih odštekanih gnusnosti.

LGBT skupnost je bila v zgodovini sedme umetnosti žal pogosto uporabljena kot material za ceneno norčevanje, kar je zgolj okrepilo stereotipe in predsodke, ki jo je do skupnosti gojila širša javnost. Na srečo je v 90. letih prišlo do manjšega, vendar pomembnega premika pri gojenju tolerance do istospolno usmerjenih, kar je bilo razvidno tudi pri filmih; The Birdcage, sicer moderna predelava francoske klasične komedije La Cage aux Folles iz leta 1978, je eden od tistih filmov, ki je navkljub farsičnemu zapletu potisnil LGBT skupnost v ospredje in ji dati tako močan glas kot tudi jasno identiteto. Film spremlja zakonca Armanda (Robin Williams) in Alberta Goldmana (Nathan Lane), ki skupaj vodita priljubljeni gejevski nočni klub v Miamiju in se znajdeta pred težko preizkušnjo, ko Armandov sin naznani poroko s hčerko ultrakonservativnega senatorja (Gene Hackman). Osrednji zaplet filma je ta, da se morata gejevska zakonca pretvarjati, da sta heteroseksualca in s tem omehčati senatorjevo srce, kar pa kakopak vodi v cel kup nepredvidljivih situacij. The Birdcage je morebiti res filmska predelava, vendar jo lahko brez kančka dvoma uvrstimo med eno od najbolj huronsko smešnih komedij vseh časov, ki skoraj brezhibno dostavlja eno dobro šalo za drugo, za kar se je v prvi vrsti potrebno zahvaliti fenomenalnemu igralskemu ansamblu. Pri slednjemu šov kakopak ukradeta Williams in predvsem Lane, še posebej pohvalno pa je to, da svojima navidez stereotipnima likoma dodata ogromno čustvenih dimenzij in globine. Režiser Mike Nichols in scenaristka Elaine May gledalca zabavata z lahkotnim, vendar sofisticiranim humorjem, ki nikoli ne izpade neokusno, še bolj pomembno pa je to, da naslikata presenetljivo topel in sočuten portret LGBT skupnosti, kjer noben gejevski lik ni izkoriščen kot žaljiv gag. Film ima sicer nekaj težav s prepočasnim tempom, še posebej v zadnji tretjini, vendar to je povsem minorna napaka znotraj čudovito farsične, emocionalne in za počit smešne komedije, ki bo gledalcu vedno ogrela srce.