Muzikal se je v začetku 70. let znašel v paradoksalnem položaju; njegovo zlato obdobje se je z novimi generacijami gledalcev poslovilo, kar pa je sočasno odprlo vrata priložnostim, da bi dotični žanr prevetrili z nekonvencionalnimi prijemi, ki so pogosto mejili na čisti filmski eksperiment. Eden od takšnih filmov je bila priredba odrskega muzikala The Rocky Horror Picture Show, ki je teatralne glasbene in pevske točke združil z nenavadno očarljivo parodijo nizkoproračunskih znanstvenofantastičnih pustolovščin in grozljivk. Film v režiji Jima Sharmana sledi mlademu paru Bradu (Barry Bostwick) in Janet (rosno mlada Susan Sarandon), ki jima neke deževne noči poči avtomobilska guma, zato se po pomoč zatečeta v skrivnostno graščino, ki je v lasti Franka-N-Futherja (Tim Curry v svojem filmskem debiju), ekscentričnega transvestitskega znanstvenika in nezemljana iz planeta Transsexual, ki si želi ustvariti popolnega, vendar slaboumnega mišičnjaka Rockyja. The Rocky Horror Picture Show je odličen primer nezaslišano radikalnega muzikala, ki se brez odvečnih moralnih obremenitev prepusti divjemu ritmu transvestitske rock’n’roll opere in gledalca očara z razkošno scenografijo, nepozabnimi glasbenimi vložki (velja omeniti skladbe kot so Sweet Transvestite, Hot Patootie – Bless My Soul, ki jo odpoje Meat Loaf ter zaključna I’m Going Home, ki predstavlja enega od najbolj emocionalnih delov filma), za piko na i pa poskrbi še igralska zasedba, kjer pozornost ukrade predvsem Curry, katerega Frank-F-Futher zna biti enako zloben, nagajiv kot tudi empatičen. Toda tisto, kar film The Rocky Horror Picture Show dvigne še višje nad povprečje, je njegova progresivna drža in pogum pri rušenju tabujev, saj se zgodba neposredno loteva tematik identitete, spolne fluidnosti in biseksualnosti. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da zgodba v drugi polovici izgubi nekaj fokusa, toda narava filma je preveč očarljivo čudaška in divja, da bi se jih lahko kdorkoli uprl. The Rocky Horror Picture Show je brez kančka dvoma eden najboljših muzikalov vseh časov, saj samozavestno obrne vsa pravila na glavo in dostavi odštekano, duhovito in pogumno rekonstrukcijo izpetega žanra.

Čeprav obstaja več filmskih adaptacij klasičnega pustolovskega romana The Last of the Mohicans pisatelja Jamesa Fornimore Cooperja, je širšemu občinstvu najbolj poznana tista iz leta 1992 v režiji Michaela Manna. To Cooperjevi literarni predlogi sledi zgolj bežno in se zadovolji zgolj s starošolsko pustolovščino, ki vključuje tudi močno romantično noto. Zgodba je postavljena v leta 1757, ko kolonialna vojna med Anglijo in Francijo na območju Severne Amerike doseže vrelišče, sredi tega kaosa trije poslednji pripadniki indijanskega plemena Mohikancev spremljajo hčerki hčerki angleškega polkovnika Munroja, ki sta namenjeni k svojemu očetu na oblegano ozemlje. Vojna pa seveda ne more miniti brez ljubezni, ki se tokrat rodi med posvojenim Mohikancem Hawkeyjem (Daniel Day-Lewis) in Coro Munro (Madeleine Stowe), kar je tudi osrednji fokus Mannovega epa. The Last of the Mohicans utrjuje režiserjev sloves perfekcionista, saj gre za tehnično brezhiben film, ki gledalca očara s spektakularnimi prizori severnoameriške divjine, nepozabno glasbo Trevorja Jonesa, ki črpa navdih iz škotskih ljudskih pesmi ter zavidanja vredno zgodovinsko natančnostjo, ki se odraža preko kostumografije, uporabe orožja, realističnih prizorov bitk in uporabo izvornega indijanskega dialekta. Enako odlične so tudi igralske predstave, kjer poleg znova karizmatičnega Day-Lewisa zasije predvsem West Studi v vlogi huronskega bojevnika Mague, ki sicer igra vlogo antagonista, vendar mu je dodana nepričakovano čustvena dimenzija. Če kje filmu spodrsne, je pri nekoliko nedodelani in preveč sentimentalni romantični zgodbi, ki bi si zaslužila več globine, vendar pa po zaslugi fenomenalnega epiloga (brez pretiravanja lahko rečemo, da film postreže z enim od najboljših zaključkov v zgodovini sedme umetnosti) vendarle doseže določeno katarzo. The Last of the Mohicans je v svojem bistvu morebiti res tipična hollywoodska pustolovska melodrama, vendar pa navkljub temu pusti na gledalcu močan vtis.