Najbolje bo, da že na samem začetku opravimo z opozorilom; španska psihološka srhljivka Shrew’s Nest ni za šibke živce. Film je napolnjen s šokantnimi trenutki, ekscesnim nasiljem ter brutalno realističnimi prikazi številnih tabu tem kot so psihična bolezen, zloraba in disfunkcionalni družinski odnosi. A ti šoki, ki gledalca stresejo do kosti, niso sami sebi v namen; film režiserjev Juanferja Andresa in Estebana Roela ni zgolj eksplotacijska cenenost na ravni tretjerazrednih klavnic, temveč temačna, tesnobna in depresivna slika vsakdana za zaprtimi vrati stanovanj, kjer se večina zgodbe tudi odvije. Tu lahko nemudoma potegnemo vzporednice s klasičnimi “stanovanjskimi” grozljivkami Romana Polanskega; v ospredju zgodbe, ki se odvija v 50. letih minulega stoletja, sta sestri Montse in Nia, ki sta druga drugi hkrati v oporo kot tudi breme. Montse je agorafobična in se boji zapustiti svoje stanovanje, zato večino opravkov prepusti Nii, ki pa s skokokom v polnoletnostjo postaja vse bolj neodvisna in muhasta. Situacijo v stanovanju še dodatno zaostri prihod čednega neznanca Carlosa, ki neke noči ponesreči pade po stopnicah, Montse pa ga vzame v svojo oskrbo, toda kmalu je jasno, da Carlos ni zgolj njen bolnik, ampak tudi ujetnik. Shrew’s Nest je film s počasnim tempom, ki gledalca vedno znova popelje tja, kamor ni pričakoval, osredotočenost na zgolj peščico likov pa omogoča, da zgodba ostaja psihološko poglobljena, gledalec pa nikoli ne izgubi interesa, še posebej zaradi fenomenalne igre Macarene Gomez v vlogi versko blazne in kolerične Montse, ki zna zbuditi enako mero sočutja kot tudi groze. Več o samem filmu ni potrebno izpostaviti, saj bi ga moral videti prav vsakdo, ki prisega na bolj sofisticirane šokerje. Film, ki strese do kosti in gledalcu ne uide iz spomina.

Ocena

Francoske filmske grozljivke za seboj pogosto nosijo nekaj ekstremnega, za ogled neprijetnega in provokativnega (tako kot vsaka prava umetnost). Nenazadnje so ravno Francozi nosilci gibanja t.i. “ekstremnega filma”, ki je dosegel vrhunec s klasikami kot so High Tension, Martyrs in Inside. Šlo je za posebne vrste grozljivk, ki so se sicer močno naslanjale na grafično nasilje in splošno vizualno odurnost, a za razliko od čezlužnih cenenih eksplotacij tipa “torture porn” so imeli francoski šokerji tudi marsikaj za povedati o ljudeh in naši družbi nasploh. Raw režiserke Julie Docournau ne zaostaja preveč za omenjenimi filmi in spretno prepleta elemente mladinske drame o odraščanju in kanibalskega psihološkega trilerja, kjer meso oz. uživanje človeškega mesa predstavlja nekakšen spolni užitek, ki se sčasoma spremeni v fiziološko potrebo. To na lastni koži izkusi Justine, ki odrašča v strogo vegetarijanski družini in skupaj s svojo starejšo sestro Alexio študira veterino. Četudi se na vse kriplje upira uživanju mesa, tega po naključju poskusi in kmalu naveže izredno nenavadno odvisnost od tovrstne hrane, še posebej človeškega mesa. Raw je temačna, mestoma zabavna in skoraj vedno (ne)okusna zgodba o seksualnem prebujenju nedolžnega dekleta, ki spolnost zamenja za okušanje človeškega mesta, film pa s tem koncept kanibalizma približa razumevanju tovrstnega rituala kot neke vrste izražanja ljubezni, kot je to izpostavljeno v nekaterih starejših kulturah. Režiserka z odličnimi igralskimi predstavami, nenavadnim, že skoraj surrealnim ozračjem ter skrbno zastavljenimi šoki, ki nikoli ne izpadejo ceneno ali trapasto, ustvari skrivnosten in okruten film, ki bo nedvomno pošteno preizkusil gledalčevo potrpežljivost in (dober) želodec. Četudi se zdi, da bi film lahko nekatere dele zgodbe bolje pojasnil (še posebej samo preteklost in dinamiko znotraj družine glavne junakinje, ki v filmu igra bistveno večjo vlogo kot se zdi na prvi pogled), je Raw eden boljših predstavnikov t.i. kanibalske grozljivke, katero lahko servirajo samo Francozi.