Ameriški filmar Adam Carter Rehmeier, danes najbolj poznan po kultni črni komediji Dinner in America iz leta 2020, je svojo kariero začel dobesedno na dnu; z mikroproračunsko in v gverilskih razmerah posneto psihološko grozljivko The Bunny Game, ki je ob izidu dvignila nemalo prahu zaradi svoje kontroverzne vsebine, grafičnih prizorov spolnega in sadističnega nasilja nad ženskami ter med drugim povzročila, da je bilo zaradi strogih cenzorskih pravil v Veliki Britaniji njeno predvajanje onemogočeno. Slednji podatek se zdi rahlo nenavaden, saj pričujoči film ne vključuje niti kapljice krvi ali kakršnegakoli gravža, na kar pa Rehmeier niti ne cilja; njegov namen je prikazati travmatični vsakdan uličnih prostitutk, ki so obsojene na življenje v svetu brutalnega nasilja, odvisnosti in seksualne eksplotacije. Zgodba film je zelo skromna; mlado prostitutko Bunny (Rodleen Getsic), ki jo prvič uzremo med eksplicitnim prizorom nasilne felacije, ugrabi psihopatski Hog (Jeff Renfro), jo s svojim tovornjakom odpelje v puščavo in jo več dni zverinsko muči, dokler je na koncu ne preda novi stranki. The Bunny Game je tiste vrste film, katerega je lažje občudovati kot pa dejansko gledati; umazani realizem, groba vizualna podoba in izbor agresivne glasbe film začinijo z močno dozo grobega in umazanega realizma, vezno tkivo pa predstavlja požrtvovalna igralska predstava Gesticove, ki je sicer nekdanja prostitutka in je režiserju pomagala pri pripravi scenarija, ki temelji na njenih resničnih izkušnjah s strankami (med drugim naj bi bila celo trikrat ugrabljena). Ta pristop filmu doda za takšno vrste zgodbo potrebno avtentičnost in iskrenost, vendar pa je The Bunny Game še vedno bolj frustrirajoč kot pa pretresljiv izdelek, saj se mu pozna pomanjkanje zgodbe, ki bi bila za gledalca zanimiva; navkljub skromni dolžini ure in 15 minut je film obupno razvlečen, dogajanje kmalu preide iz šokantnega v monotono ponavljanje in odprt konec ne dajejo veliko razlogov, da bi izdelek pustil trajnejši vtis. The Bunny Game je tako enako pogumen kot tudi prazen film.

Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal pravljice o Pepelki; skromna in požrtvovalna deklica se preživlja kot čistilka svoji oblastni mačehi in njenima zlobnima polsestrama, nakar se neke noči s čarobno kočijo odpravi na ples, kjer s pomojo steklenega čeveljca osvoji srce lepega princa. The Ugly Stepsister, režijski prvenec norveške filmarke Emilie Blichfeldt, ponuja radikalno drugačno interpretacijo omenjene pravljice, saj Pepelkino zgodbo spremljamo skozi oči njene “grde” polsestre Emilie (čudovito ekspresivna Lea Myren), ki pa tokrat ne nastopa kot enodimenzionalna zlobnica, ampak tragična antiherojka, ki je v želji po osvojitvi prinčevega srca podvržena seriji grozljivih lepotnih operacij in psihičnemu izživljanju s strani njene pohlepne in sadistične matere. The Ugly Stepsister je briljantna intepretacija klasične pravljice o Pepelki, ki njeno kičasto poenostavljenosti in naivni sentimentalizem podvrže elementom ekstremne feministične telesne grozljivke s pridihom neo-gotske estetike, pri tem pa gledalcu ne priznaša z najrazličnejšimi ogabnostmi ter izredno morbidnim humorjem. Blichfeldtova se izkaže kot zelo samozavestna filmarka z jasno vizijo, ki namerno ruši vse klasične interepretacije pravljice o Pepelki, hkrati pa pod plastjo humorja in gravža vendarle dostavi bridek družben komentar o grozljivem položaju mladih deklet, ki jim notranja lepota ne pomeni veliko in so za dosego strašljivih lepotnih standardov pripravljena zlorabiti lastna telesa in dostojanstvo. The Ugly Stepsister je zlobna mojstrovina, ki združi smeh, gravž in konkretno dozo ženskega besa v nepozabno izkušnjo, ob kateri se vam bo obračal želodec.