Snakeeater je eden od tistih filmov, ki se ne želi žanrsko predalčkati, kar mu hkrati predstavlja prednost kot tudi slabost. Mešanica psihološke srhljivke in noir detektivke je postavljena v veliko urbano okolje, ki je skoraj v celoti oropano življenja in sredi tega zapuščenega labirinta se znajde Rick, zasebni preiskovalec, ki ga najame skrivnostni Frank z namenom, da bi poiskal krivca za domnevno zavarovalniško prevaro, v katero sta vpletena psihično nestabilni postopač in njegova z drogami zasvojena sestra. To je zgolj majhen del zgodbe, ki jo ponuja pričujoči film, kateremu je nemogoče odreči zasluge za ambicioznost; režiser in scenarist Tore Kanos prepleta enigmatičnost klasičnih mojstrovin kot sta Se7en in Memento ter jo začini z noirovsko temačnostjo, ki sicer po nepotrebnem zapleteno zgodbo obogati s privlačno srhljivo atmosfero, ki skuša gledalca vzpodbuditi k razmisleku o tem, kaj gleda oz. da bi sam podvomil v to, kater plat prikazane zgodbe je resnična in katera zgolj produkt domišljije osrednjega lika. Spodobne igralske predstave, med katerimi najbolj zasije veteran neodvisnega filma Isaach De Bankole ter ekonomična dolžina filma (slabih 80 minut) poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi preveč, pa četudi ne bo uspel povsem prezreti šibkosti, ki jih sicer kompetentno narejen izdelek skuša skriti. Prva je že omenjena pretencioznost, ki preganja številne underground filmske umetnike, druga pa je reciklaža že preverjenih trikov iz filmov Davida Fincherja in Christopherja Nolana, ki tokrat izpadejo nenavdihnjeno in predvidljivo. Zunaj tega je Snakeeater soliden filmski eksperiment, ki ga je moč občudovati bolj zaradi tega, kar želi doseči kot pa zaradi tega, kar dejansko doseže.

Kje je zdrava meja med komedijo in tragedijo? Kako daleč lahko seže humor, preden se spremeni v nekaj bistveno bolj grenkega? Mnogi bi trdili, da komedija ne bi smela poznati omejitev, da je zanjo dovoljeno vse, kar sicer drži, toda tudi to seganje “predaleč” mora biti izpeljano z določeno mero občutka za sofisticiranost. Slednje je vsekakor glavni cilj izredno črne komedije The Coffe Table španskega režiserja Cayeja Casasa, o kateri vsebini je najbolje vedeti čim manj; omeniti velja zgolj to, da se zaplet vrti okoli domnevno nezlomljive mizice, ki jo kupita Jesus in Maria, zakonski par z novorojenčkom, ki pa jima prinaša več skrbi kot pa veselja. Casasov film se ne boji preizkušati gledalčevega potrpljenja in zgodbo začiniti z mnogimi občutljivimi problematikami kot so bremena starševstva, nenaklepni umor in pedofilija, vzdušje filma pa venomer visi med temačnim in grotesknim. Takšen pristop je vsekakor tvegan, vendar po svoje občudovanja vreden, še posebej v današnjih časih, ko sta politična korektnost in moralno čiščenje vsebin postali stalnica v vseh vejah umetnosti. Filmu hkrati ni moč očitati napak s tehničnega vidika; je kompetentno posnet, dobro odigran in v prvi polovici nabit z močnim suspenzom, pa četudi je dogajanje omejeno na majhno stanovanje, ki poskrbi za venomer klavstrofobično vzdušje. Žal pa ima The Coffee Table dve usodni napaki; prva je ta, da za črno komedijo preprosto ni dovolj smešen, druga pa njegov izredno antiklimatski in lenobno izpeljan konec, ki niti slučajno ne poplača gledalčevega truda. Nasploh se zdi, da je Casasov film bolj napeljan k prazni provokaciji kot pa dejanskemu humorju, ki v drugi polovici skoraj popolnoma izgine iz zgodbe. Drugače povedano; The Coffe Table vsekakor uspe gledalca spraviti v nelagoden položaj, vendar pa od tod naprej ne ve, kaj bi počel sam s seboj. Končni rezultat je črna komedija, ki je bolj črna kot pa komedija.