Zapuščina podžanra grozljivk, ki spadajo v območje t.i. eksplotacijskega gravža bo vedno podvržena burnim debatam na račun njihove relavantnosti; nekateri v dotičnih filmih vidijo zgolj ceneno in neokusno zabavo, ki bi jo filmska zgodovina morala čimprej pozabiti, spet drugi pa v brezkompromisnem in pogosto samoreferenčnem slogu še vedno najdejo nek občutek nekontrolirane anarhije, ki se roga cenzuri in politični korektnosti. Dolly je takšne vrste film; nesramežljiv poklon eksplotacijskim grozljivkam iz 70. let, ki se ne obremenjuje z zapleteno zgodbo, kompleksnimi liki in okusnim serviranjem groze. Že sama zgodba deluje kot nekaj, kar je moč spisati na kos papirja med odmorom za malico; Macy (Fabianne Therese) in Chase (Sean William Scott) sta par, ki se odpravita na izlet v gozdove, kjer naletita na kraj s celim kupom razstavljenih lutk, kmalu zatem pa ju napade skrivnostna zamaskirana figura, ki povrhu tega ugrabi Macy, jo odpelje v svojo hišo sredi gozda in skuša “vzgojiti” kot svojega otroka. Dolly je film, ki ne pozna zavor; sicer nikoli ne poseže v vode ekstremnih klavnic kot je Srpski film in August Underground, vendar pa z gromozansko količino brutalnega nasilja, ogabnosti in umazanije ustvari nekaj, ob čemer franšiza Saw izgleda kot serija pravljic za lahko noč. Režiser in scenarist Rod Blackhurst ustvari sila prepričljivo imitacijo klasičnega eksplotacijskega šokerja, ki vključuje impresivne praktične učinke, presenetljivo realistične prizore gravža, zelo umazano in perverzno atmosfero, ob kateri si gledalec zaželi kopeli ter prepričljive igralske predstave, kjer zasije predvsem Theresova kot (upajmo) bodoča kraljica krika. Blackhurstov film na vsebinski ravni resda ne odkriva tople vode in ima nekaj težav z razvlečenostjo in preseganjem meja dobrega okusa, toda ravno ta nesramežljiva cenenot je del šarma, ki ga film ponuja. Dolly je preprosto ogabna zabava in nič več kot to.

Francoska režiserka Julia Ducournau je potrebovala zgolj dva celovečerca (Raw in Titane), da se je povzpela med ene od najbolj prominentnih evropskih filmskih umetnic. Ducrounaujeva je s svojim kombiniranjem elementov eksplicitne telesne groze in brutalnega družbenega komentarja občinstvu naklonila izkušnjo, ki je ne bodo nikoli pozabili, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. Njen tretji celovečerec Alpha predstavlja rahel odmik od ekstremne forme režiserkinih predhodnikov, saj je zgodba tokrat bazirana na psihološki napetosti in kompleksnosti. Film je postavljen v neimenovano obalno mesto, ki ga je pred kratkim prizadela epidemija čudne krvne bolezni; uporniška trinajstletnica Alpha (Melissa Boros) se nekega dne vrne domov z nenavadno tetovažo na rami, ki izgleda okužena, zato jo njena zaščitniška mater, ki je zdravnica, pošlje na preiskave, saj sumi, da se je hčerka nalezla virusa. Rezultati preiskav so sicer negativni, vendar to mame ne pomiri, povrhu tega pa v njeno življenje vdre odtujeni brat Amin, ki se spopada s težko heroinsko odvisnostjo. Alpha je za ogled precej zahteven film, kar se od Ducournajeve tudi pričakuje, vendar pa je režiserka tokrat stopila še korak dlje in ustvarila svoj najbolj čudaški, kompleksen in misteriozen film v karieri. Zgodba se dotika težkih problematik generacijskih travm, psihičnega nasilja, paranoje ter soočanja s krivdo, pri tem pa se režiserka poslužuje nelinearne pripovedni niti, zadušljive postapokaliptične atmosfere in prijemov, ki hodijo na meji med fascinacijo in frustracijo. Navkljub nekaterim objektivnim napakam (razvlečenost in ponekod zmedena fabula) pa je Alpha drzen umetniški dosežek, ki ga dandanes močno pogrešamo; njegova enigmatičnost bo pri filmskih gurmanih sprožila radovednost, povrhu tega pa se film ponaša z izvrstno atmosfero, presunljivimi igralskimi predstavami (blesti predvsem Borosova) in mikavno čudaški surrealni svetom, ki ne odmika pogleda od srhljivosti tematik, ki jih režiserka obravnava. Alpha je nepopolna in frustrirajoča, pa vendar drzna in osvežujoča filmska umetnina, ki se ne boji razdvajati gledalcev.