Filmi avstrijskega režijskega dueta Veronike Franz in Severina Fiale niso nikoli namenjeni razvedrilu; njune izrazito psihološko naravnane srhljivke se ne bojijo razkrivati najbolj temačnih plati človeške eksistence in ob tem gledalca spraviti v močno nelagodje in / ali globoko žalost. In če sodimo po slednjem, sta bila filma Goodnight Mommy in The Lodge zgolj generalki za pretresljivo zgodovinsko dramo The Devil’s Bath, ki jo lahko brez kančka dvoma označimo za najbolj žalosten in čustveno brutalen film omenjenih filmarjev, kar je še posebej izrazito zaradi dejstva, ker je zgodba povzeta po resničnih zgodovinskih poročilih o “epidemiji” ženskih ritualnih samomorov v srednji Evropi sredi 18. stoletja. Vzeti si življenje v globoko verskih skupnosti je tedaj veljalo za velik greh, zato so ženske, ki so bolehale za samomorilskimi mislimi, storile grozovit zločin (običajno je šlo za umor otroka), se predale oblastem, duhovniku priznale krivdo, da bi jih ta očistil grehov, nato pa prostovoljno privolile v javno usmrtitev. The Devil’s Bath to strašljivo dejstvo prikaže preko osebne zgodbe mlade Agnes (presunljiva igralska preobrazba Anje Plascgh), ki se polna upanja poroči z Wolfom, vendar kmalu po njuni poroki se začnejo kazati znaki resničnega zakonskega življenja; Wolfa bolj kot žena zanima delo, Agnes pa vsakdanjik greni zadirčna tašča, ki ji venomer podtika obtožbe, da ni dovolj sposobna za vlogo ženske v hiši. Vse hujše zahteve globoko verne skupnosti ter splošno nerazumevanje okolice za njene potrebe Anges pahnejo v verski ekstremizem ter popolni psihični kolaps. The Devil’s Bath sicer vključuje elemente grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti čustveno izčrpajoča drama propada neprilagojene mlade ženske, ki ne najde skupnega jezika s svetom, kateremu pripada. Njen padec v brezno je prikazan z brutalno iskrenostjo, hkrati pa pospremljen z vsemi obveznimi aduti dvojca Franz – Fiala: fenomenalna temačna atmosfera, zastrašujoče dobra glasba ter počasen tempo, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti. Z drugimi besedami; če pričakujete klasično filmsko grozljivko, boste najverjetneje razočarani, saj The Devil’s Bath ne išče preprostih načinov, da bi ugajal gledalcu. Gre za temačno in kruto karakterno dramo, ki prestraši bolj zaradi tega, ker je tako srhljivo blizu nase resničnosti.

Francoska filmarka Julia Ducournau je leta 2016 šokirala javnost s svojim celovečernim prvencem, kanibalsko mladinsko dramo Raw, ki je dokazala, da imamo opravka z izredno samozavestnim umetniškim glasom, ki ji filmski ekstremizem ni tuj, vendar tega začini s provokativnim, poglobljenim in ostrim družbenim komentarjem. Podobno držo režiserka ohranja tudi v svojem drugem celovečercu, psihološki telesni grozljivki Titane, ki je še pred uradno premiero dvigovala prah zaradi premise o mladi ženski, ki goji erotično fascinacijo nad jeklenimi konjički (gre sicer za stanje, imenovano mehanofilija) in v enem od prizorov celo seksa z avtomobilom. Ta ženska je Alexia (izvrstna Agathe Rousselle), ki kot deklica preživi hudo prometno nesrečo, od tega pa ji ostane velika brazgotina na lobanji in pod njo vstavljena ploščica iz titana. V dobi odraslosti se seksualno nenaairn Alexia preživlja kot model na avtomobilističnih sejmih, hkrati pa je tudi serijska morilka, ki brezvestno mori svoje številne ljubimke in ljubimce. A ko ji policija pride na sled, prevzame novo identiteto dolgo pogrešanega dečka, sina poveljnika gasilske postaje (elegantno zadržani Vincent Lindon). Ducournaujeva se tudi s filmom Titane drzno poigrava z elementi tabujev, navidez cenene eksplotacije in grotesknega šoka, pa vendar je pričujoči film mnogo več kot to. Pod številnimi prizori nasilja, gnusa in sprevrženosti se namreč skriva ne zgolj kompleksna in inteligentna karakterna študija osebe, ki hkrati prevzema kot tudi izgublja identitete, ampak drzna analiza aktualnih družbenih pretresov, povezanih z razbijanjem mita o možatosti (ni naključje, da se filmi med drugim odvija v svetu gasilstva oz. poklica za “prave moške”), toksičnostjo med spoloma te s krhkostjo družinskih vezi, ki so polne ljubezni kot samouničevalnosti. Titane je vizualno razkošen, sofisticirano predrzen in odlično odigran film, ki je hkrati tudi vzoren primer filmskega šoka, ki s seboj nosi pomembno sporočilo, v gledalčevem spominu pa bo ostal še dolgo po nastopu odjavne špice.