Beseda groza ima morebiti preprost pomen, vendar je hkrati večplasten in kompleksen, saj se ta pojavlja v številnih oblikah. Včasih materialno s prisotnostjo nečesa, kar v nas zbuja strah, včasih pa sta dovolj že neprijetna tišina in zadušljivo ozračje in na slednje vsekakor cilja srhljiva psihološka drama Time of Moulting nemške režiserke Sabrine Mertens. Film je sestavljen iz 57. statičnih kadrov, v celoti postavljenih znotraj stare hiše tričlanske družine v Zahodni Nemčiji v 70. letih; deklica Stephanie živi skupaj s svojo neuravnovešeno mamo in čustveno otopelim očetom v popolni izolaciji ter začne kmalu kazati znake mazohističnih impulzov, ki se v dobi najstništva (film nekje na polovici preskoči dogajanje za okroglih deset let) samo še okrepijo in kmalu namesto radovedne deklice pred seboj uzremo zafrustrirano najstnico, ki v kletnih prostorih uporablja mesarke pripomočke iz torbe njenega pokojnega dedka za seksualno zadovoljitev. Time of Moulting se ponaša z oznako grozljivka, vendar pa je ta nekoliko zavajajoča; res gre za neprijeten in naporen film, ki z domiselno uporabo atmosferičnega zvoka in temačne fotografije pri gledalcu zbija občutke nelagodja, vendar pa film ni klasična grozljivka, ampak prej za provokativen filmski eksperiment, ki črpa strah iz tistega, kar ni na spregled. Mertensova se zaveda, da bi bilo neposredno razgaljanje zlorab in nasilja preveč enostavno, zato nanje raje namiguje preko prizorov, ki se sprva odvijajo kot dolgočasna rutinska vsakdanjost, vendar pa zgolj en sam dialog ali nerodna pozicija lika nemudoma dodajo dogajanju strašljivo ozadje. In četudi je film zastavljen kot intimna družinska drama, je poln zvitih namigov na zloveščo zapuščino nacističnega režima in kako je tega nemška družba vnesla v lastno kolektivno travmo. Time of Moulting je enigmatičen film, ki bo gledalca enako fasciniral kot tudi frustriral, saj vse do zadnje tretjin ne bo točno vedel, v katero smer se zgodba odvija in navkljub antiklimatskemu koncu, ki opozarja na depresivno ciklično ponavljanje, gre za zastrašujoče dober filmski eksperiment.

V uvodnih kadrih srhljivke Black Medusa se zdi, da spremljamo bežne razglednice iz nočnega življenja v severnoafriški Tuniziji; klubi z monotono elektronsko glasbo, zakajene beznice, zapuščene mestne ulice, stavbe z razpadajočimi fasadami, utesnjena stanovanja ter ceste, ki vodijo povsod in nikamor. In v tem labirintu se znajde mlado dekle po imenu Nada, ki živi dvojno življenje; podnevi je pridna in zadržana uslužbenka, ponoči pa se odpravi v epicenter mestnega slepega črevesa, kjer pobira moške, ti pa jo odpeljejo k sebi domov, kjer jih Nada omami in se nato nad njimi fizično izživlja. Ko eno svojih tarč po naključju umori z nožem, ki je pripadal starodavnemu morilcu, se v njej nekaj premakne in ne mine dolgo, ko Nada postane iskana serijska morilka, ki svojih dejanjih ni zmožna kontrolirati. Black Medusa, nenavadno mikavna kombinacija neo-noir trilerja in morbidne grozljivke, se po stilu in videzu močno zgleduje po moderni vampirski klasiki A Girl Walks Home Alone at Night, saj je tudi tokrat ogromno poudarka na zadušljivi noirovski atmosferi urbanega okolja, ki je namerno hladno, sterilno, grobo, absurdno in na trenutke že skoraj nihilistično, nočni prizori navidez zapuščenega mesta pa še dodatno okrepijo prepričljivo turobno vzdušje zgodbe, ki niha med jeznim in melanholičnim. Lahko bi rekli, da je Black Medusa radikalen film, saj skuša preko zgodbe o naključni serijski morilki izpostaviti družben komentar o obupnem položaju žensk v severnoafriški družbi (oz. kjerkoli na svetu), katerih glas je pogosto preslišan in zadušen pod težo patriarhalnega in seksističnega režima, ki ženskam jemljem svobodo, zato jo morajo te iskati na najbolj ekstremne načine. Luščenje sporočila, ki ga film posreduje, pa je odvisno od gledalčevega potrpljenja, ki je tokrat še posebej na veliko preizkušnji; Black Medusa je sila počasen, metaforičen in z art-house estetiko zaznamovan film, ki svojim likom ne daje globine ali natančnih življenjskih zgodb, ampak so ti definirani zgolj preko svojih krutih dejanj. Takšen pristop je kakopak vzpodbuden, toda zdi se, da filmu včasih prej škodi kot koristi; pretirana razvlečenost, strašansko polžji tempo ter pomanjkljiva globina likov so preveč očitni in ustvarjajo nekonsistentno pripovedno nit, ki je gledalcu enako fascinantna kot tudi frustrirajoča. Končni rezultat je film, ki se poigrava z mnogimi zanimivimi idejami ter komentarji, toda obenem skuša dajati vtis pretencioznega art projekta, ki je bolj sam sebi v namen. Black Medusa je film za izbrane okuse z visoko mero potrpežljivosti.