Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Vinci Vogue Anžlovar je s svojim celovečernim prvencem, prikupno pustolovsko komedijo Babica gre na jug, dokazal, da ni še en od tipičnih slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki se na smrt boji spogledovanja z žanrskim filmom in komuniciranja s širšim občinstvom. Navkljub temu pa ni nihče predvideval, da bo deset let kasneje šokiral s filmom, ki je sicer še vedno izrazito žanrski, vendar hkrati hladno odmaknjen od optimizma in razposajenosti svojega prvenca. Poker je namreč ultranasilna, temačna in cinična kriminalna drama, napolnjena z grotesknimi liki, brezizhodnim noirovskim vzdušjem ter stilsko dovršenim vrtiljakom sadizma in nihilizma. Film sledi Borutu, ki že v uvodnih kadrih izgubi vse simpatije gledalca; surov nasilnež ukrade avtomobil, grozi svoji nekdanji partnerki po telefonu in ponesreči povozi otroka, katerega truplo odvrže v smetnjak. Kmalu zatem pobere poklicnega hazarderja Pavleta, ki mu zaupa, da se odpravlja na partijo pokra z namenom, da zasluži ogromno vsoto denarja, zato ga Borut ustreli, prevzame njegovo identiteto in se odpravi v skladišče, kjer se začne odvijati 24-urna partija pokra. Poker je konflikten film, ki bo pri gledalcih sprožal mešana občutja, na kar pa je Anžlovar tudi ciljal; tarantinovski dialogi, ki skušajo iz prikazanega nasilja in predvsem igre pokra ustvariti globjo eksistencialno filozofijo, mrki liki, ki so moralno popolnoma izpraznjeni in živahna kamera, katero odlikuje hiter tempo ter pogosto menjave barvnih filtrov, ki obenem nakazujejo tudi nelinearnost zgodbe. Film je vsekakor obrtniško spreten, odlično odigran (izstopa predvsem Magnifico v vlogi sadističnega gangsterja) in postreže z veliko ostrimi in duhovitimi dialogi, vendar pa ga hkrati kvari pretirano spogledovanje z osnovnošolskim artizmom, šlampasto posnete sekvence strelskih obračunov in nasilja ter dejstvo, da film, ki nosi naslov Poker, vključuje zelo malo dejanskega igranja pokra. Ampak slednje je nekaj, na kar Anžlovar ves čas namiguje; ne zanima ga toliko igra, ampak njegova skoraj mistična filozofija, ki je večja od življenja. Nepopoln, vendar še vedno posrečen žanrski eksperiment.

Četudi je legendarni italijanski filmar Sergio Leone najbolj znan po vesternih, se je v drugi polovici 60. let želel distancirati od omenjenega žanra in začel snovati verjetno svoj najbolj ambiciozen projekt v karieri; epsko gangstersko dramo Once Upon a Time in America. Splet okoliščin pa je nanesel, da je studio Paramount uspel zasnubiti Leoneja za še en projekt, ki bi ga popeljal na divji zahod in s tem se je rodila ideja za Once Upon a Time in the West, enako razkošen kot tudi minimalističen western, s katerim si je Leone privoščil svojevrstni žanrski eksperiment. Okvirni zaplet predstavlja dokaj klasično pripoved o maščevanju; pohlepni železniški baron Morton se želi neuspešno polastiti zemlje, ki je v lasti Bretta McBaina, zato najame hladnokrvnega sadističnega morilca Franka (Henry Fonda), da umori Bretta in prepriča njegovo vdovo Jill (Claudia Cardinale) za prodajo zemljišča.Namesto tega se Jill odloči za maščevanje; na pomoč pokliče dvojico izobčencev Cheyenna (Jason Robards) in molčečega Harmoniko (Charles Bronson), da bi izsledila Franka in s tem maščevala moževo smrt. Pričujoči film v že svojem ikoničnem uvodu, ki postreže z enim najbolj napetih in brutalnih strelskih obračunov v zgodovini filma, dokaže, da se Leone samozavestno odmika od klišejev, ki jih je s prejšnjimi izdelki “pomagal” utrditi; namesto ultranasilnih strelskih obračunov in hitrega tempa se Once Upon a Time in the West posveča dolgim prizorom skrivnostne atmosfere, počasnega in kot struna napetega suspenza in razkošnih širokih kadrov velikanske puščave. Ta stilska sprememba je več kot dobrodošla in služi kot ustrezna nadgradnja Leonejevih prejšnjih filmov, zaradi česar se Once Upon a Time in the West uvršča med njegove najboljše celovečerce, s katerim se filmar hkrati izogne recikliranju lastnih idej in vsebinski repeticiji. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na izvrstne igralske predstave, kjer kraljuje predvsem Fonda v zanj netipični vlogi izrazitega negativca, stoični Bronson pa kot Harmonika predstavlja nekoliko drugačno interpretacijo ikoničnega “možakarja brez imena”, ki ga je pred tem utelesil Clint Eastwood. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da Once Upon a Time in the West predstavlja enega od Leonejevih ustvarjalnih vrhuncev in hkrati enega najboljših filmov vseh časov.