Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Studio Hammer, ki je bil ustanovljen leta 1934 in se sprva osredotočal na produciranje noir kriminalk, komedij in pustolovskih filmov, se je v drugi polovici 50. let začel spogledovati s tedaj zelo popularnim žanrom grozljivke, kar se je izkazalo za pametno potezo; studio je v naslednjih dveh desetletjih dominiral v produkcijskih klasičnih grozljivk, ki niso bile zgolj kritiške in komercialne uspešnice, ampak hkrati filmi, ki so se globoko zasidrali v zavest sodobne popkulture, njihov vpliv pa je viden še danes. Dracula, svobodna adaptacija kultnega romana irskega pisatelja Brama Stokerja, predstavlja esencialen film znotraj podžanra vampirskih grozljivk, saj je javnosti prvič predstavil najbolj prepoznavno podobo vampirja; ta ni več očiten krvoločnež in pošast, ampak uglajen, mrakobno šarmanten in z morbidno erotično energijo napolnjen aristokrat, katerega pogosto tiha prezenca prestraši gledalca do kosti. Seveda je za to najbolj zaslužna karizmatična igralska predstava veterana Christopherja Leeja, ki se v filmu pojavi zgolj na vsake toliko časa, vendar je njegova interpretacija Drakule perfektna, saj odlično lovi ravnovesje med hladnim sadizmom in subtilno seksualno lakoto. Film režiserja Terenca Fisherja prepriča s preprosto, vendar razkošno scenografijo, dobrim tempom, izvrstno dostavljenimi prizori strašenja ter za 50. leta impresivnimi posebnimi učinki, ki presegajo celo marsikateri sodobni film. Kjer se filmu malce zalomi, je pri dejstvu, da je bil zelo očitno posnet za malo denarja in pod zahtevami studia, da njegova dolžina ne sme presegati ure in pol; v praski to pomeni, da je večina dogajanja omejena na zgolj peščico lokacij (četudi so te dobro izkoriščene), scenarist Jimmy Sangster pa je bil prisiljen izpustiti ali prilagoditi mnoge ključne dela Stokerjevega romana (menjave glavnih in stranskih likov v primerjavi s knjigo znajo biti precej moteče). Navkljub temu se zdi, da je Fisherjev Dracula včasih bolj, včasih pa manj uspešno premostil svoj omejen proračun in serviral zapeljivo, strašljivo in napeto klasično grozljivko, po kateri so vampirji postali ne zgolj pošasti, ampak zastrašujoči ljubimci.

Navkljub ogromni popularnosti metal glasbe v zadnjih letih, je igranih filmov na to temo presenetljivo malo. To luknjo poskuša zapolniti islandska glasbena drama Metalhead, ki gledalcu zastavi pogosto spregledano, vendar relavantno vprašanje; kdaj in na kakšen način glasba preseže okvirje zgolj zvoka v ozadju in postane nekaj, kar definira posameznika in njegov način življenja. To razodetje doživi glavna junakinja filma, introvertirana najstnica Hera (Thora Bjorg Helga), ki odrašča v globoko verni skupnosti, vendar pa ob tragični izgubi svojega brata Baldurja, na katerega je bila močno navezana, izgubi občutek za vero in začne iskati uteho v Baldurjevi ljubezni do black metal glasbe. Hera, ki se ni zmožna soočiti z mučnim procesom žalovanja, v black metalu odkrije voljo do življenja, hkrati pa moralno dolžnost do ohranjanja spomina na pokojnega brata, kar pa sproži konflikten odnos lokalne skupnosti. Četudi metal glasba predstavlja velik del zgodbe filma Metalhead, je treba poudariti, da gre v prvi vrsti za ganljivo intimno dramo o posameznikih, ki ne znajo najti ustreznega načina za prebolevanje izgube bližnjega; režiser in scenarist Ragnar Bragason več kot uspešno razbija predsodke o “škodljivosti” black metal glasbe, hkrati pa subtilno in z dobršno mero skandinavskega črnega humorja odpira boleče družbene teme, o katerih se ljudje še vedno ne želimo (preveč) pogovarjati. Metalhead resda sledi formuli marsikatere tragikomične zgodbe o odraščanju, vendar pa z izvrstnim razumevanjem kompleksnega in pogosto nerazumljenega sveta black metala uspe štrleti krepko iz povprečja ter gledalce poučiti o tem, kako lahko še tako agresivna in mračnjaška glasba nekomu reši življenje. Eden najboljših filmov na temo zdravilne moči glasbe.