Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Češki film je bil v začetku 70. let (še vedno) pod strogim očesom režimskih cenzorjev, ki so vsak odmik od konvencionalnih oblik sedme umetnosti razumeli kot vdor škodljivih vplivov z “dekadentnega” zahoda. V tej negotovi politični in družbeni klimi je Jaromil Jireš, eden od najvidnejših predstavnikov češkega novega vala, ustvaril svoj najbolj znan in provokativen film v karieri; lirično gotsko srhljivko Valerie and Her Week of Wonders, ki je bila ob izidu zaznamovana z mnogimi kontroverznostmi, med vsemi pa je najbolj prednjačila izbira tedaj komaj 13-letne Jaroslave Schallerové v naslovni vlogi, ki je med drugim od nje zahtevala goloto in nastopanje v številnih groteksnih prizorih, ki na simboli ravni raziskujejo na novo odkrito seksualno energijo glavne junakinje. Bizarna zgodba, postavljena v neimenovano srednjeveško mesto na Češkem, spremlja en teden v življenju najstnice Valerije, ki dobi prvo menstruacijo, s tem pa se v njej prebudi seksualna radovednost, ki postopoma pridobiva vse bolj bizarne in strašljive razsežnosti. Jirešev film je izrazito “novovalovski” in gradi kreativni most med tradicionalnim in sodobnimi oblikami filmske umetnosti; film posvoji nekatere najbolj poznane motive iz klasičnih gotskih grozljivk (vampirizem, obstoj nadnaravnega) in jih domiselno uporabi za razkrivanje Valerijinega razburljivega čustvenega doživljanja sveta, kombinacija vseh teh drznih odločitev pa ustvari hkrati nenavaden kot tudi nepozaben film. Gledalca bodo najbolj očarali za tiste čase osupljivi posebni učinki, izvirna vizualna podoba, prepričljivi maska in kostumografija ter kakopak karizmatična igra Schallerové. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da je Valerie and Her Week of Wonders enako strašljiva kot tudi žgečkljiva pesem v filmski obliki, ki bo kakopak delila občinstvo na tiste, ki občudujejo Jiriševo vizijo in tiste, katerim se bo zdela (pretirana) seksualizacija glavne junakinje precej sporna. Valerie and Her Week of Wonders je morebiti na trenutke res preveč abstraktna in eksplotacijska, vendar pa Jiriševa samozavestna režija poskrbijo, da film ostane edinstvena izkušnja.

Po fiasku z ZF eposom Dune, ki je skoraj pokopal njegovo kariero, se je David Lynch s svojim naslednjim celovečercem, romantičnim neo-noir trilerjem Blue Velvet, vrnil k tistemu, kar zna najbolje; razbijati namišljeno idilo ameriških predmestij skozi pogosto groteskne podobe, mešane s sladko nostalgijo 50. in 60. let. Nenazadnje to nakaže že z uvodnim prizorom, kjer nas kamera popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in potlačene čustvene trvame, ki čakajo gledalca v naslednjih dveh urah. V maniri klasičnih filmov noir imamo tudi tokrat opravka z junakom, ki se znajde ob napačnem času na napačnem kraju; Jeffrey (Kyle MachLachlan) odkrije odrezano človeško uho, kar mladeniča vzpodbudi k preiskavi nenavadnega odkritja, pri tem pa naveže stik s skrivnostno pevko Dorothy (Isabella Rossellini) in skupino kriminalcev pod vodstvom sadističnega Franka (Dennis Hopper), ki je ugrabila njenega sina. Blue Velvet je odličen primer Lyncheve surrealne poetičnosti, ki prepleta lepoto in grozo oz. ljubezen in nasilje; čudovita fotografija, ironični pridih nostalgične idiličnosti 50. let, seksi izbor glasbe in domiselno poigravanje z žanrskimi pravili iz pričujočega filma ustvarijo nepozaben užitek za gledalca, ki bo na več mestih v zgodbi ostajal zmeden, vendar to ne bo moteče, saj je Lynch mojster tega, da vedno očara s skrivnostnim in nerazumljivim. Seveda velja omeniti tudi izvrstne igralske predstave, kjer poleg tragične Rosselinijeve zablesti še nikoli prej (in tudi kasneje) tako dober Hopper kot perverzni kriminalec. Blue Velvet ni samo odličen film, ki brezhibno prepleta surrealno in realno, je tudi duhovni temelj kasnejše kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki ji je na vsebinski ravni vsaj delno podobna. Lyncheva drzna mojstrovina.