Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leto 1977. Disko vročica je na vrhuncu in z njo tudi pornografska industrija, ki je postala del filmskega mainstreama. V njej se naključno znajde tudi 17 – letni natakar Eddie (Mark Wahlberg), ki v nočnem klubu, v katerem je zaposlen, trči ob vplivnega pornografskega filmarja Jacka Hornerja (Burt Reynolds), ki v njem prepozna nov talent; je mlad, izredno dobrega videza in je hkrati lastnik nenormalno velikega penisa. Eddie, ki se preimenuje v zvezdniškega Dirka Digglerja, zelo hitro postane najbolj vroče ime industrije za odrasle, vendar kmalu na vrata potrkajo 80. let s spremenjenimi trendi; pornografija se začne seliti na video tržišče, Eddie pa začne zaradi neodgovornega hedonističnega načina življenja in odvisnosti od drog izgubljati nadzor nad samim seboj. Boogie Nights, drugi celovečerec enega najbolj vplivnih filmarjev 20. in 21. stoletja Paula Thomasa Andersona, je v svojem bistvu epska tragikomedija o mladem človeku, ki (pre)hitro doseže vrh sveta in še hitreje zgrmi proti dnu; takšne zgodbe so v sedmi umetnosti pogoste, vendar pa Anderson svojemu enako razkošnemu kot tudi čustvenemu eposu doda stilsko dovršen in avtentičen prikaz zlatega obdobja pornografije na prehodu iz 70. v 80. leta, pri tem pa ga bolj kot golota oz. njena fetišizacija zanimajo družbene posledice, ki jih je prinesel disko razvrat. Ta pristop se mu vsekakor dobro posreči, še posebej po zaslugi osupljive zvezdniške zasedbe (poleg Wahlberga in Reynoldsa blestijo še Julianne Moore, John C. Reilly, William H. Macy, Heather Graham in Don Cheadle), seksi soundtracka, izredno ostrega črnega humorja ter večplastne zgodbe, ki kompetentno prepleta osebno noto in družbeni komentar. Film sicer ne spada med Andersonove mojstrovine, še posebej zaradi nekaterih neizkoriščenih igralcev (Phillip Seymour Hoffman) ter poglobljenosti zgodbe, ki bi v drugačnem formatu (npr. kot miniserija) gledalca še bolj očarala. Navkljub temu je Boogie Nights eden od najbolj prepoznavnih in udarnih filmov 90. let, ki je začrtal kariero tedaj vzpenjajočega se Andersona.

Kariera legendarnega filmskega umetnika Béle Tarra je bila v začetnih letih zaznamovana z duhom klasičnega evropskega socialnega realizma, ki je v ospredje postavljal like družbenih obstrancev ter neolepšan portret trpkega življenja pod železno zaveso. Leta 1988 pa je Tarr z minimalistično črnobelo dramo Damnation ubil dve muhi na en mah; uspel je razviti svoj značilni filmski jezik, ki ga je v naslednjih letih samo še izpopolnjeval, hkrati pa je odprl vrata novemu valu madžarskega filma, ki je presegel državne okvirje in postal eno od bolj prepoznavnih evropskih filmskih gibanj. Pričujoči film, postavljen v neimenovano mesto, kjer vladata večni dež in megla, ima peresno lahko fabulo; Karrer je zapit in depresiven možakar, ki dneve preživlja ob šanku ali v družbi poročene ljubice, pevke v lokalnem nočnem klubu, ki sanjari o pobegu iz depresivnega okolja in zvezdniški karieri. Ko pevkin mož sprejme posel s tihotapstvom in začasno zapusti mesto, skuša Karrer prepričati ljubico, da bi skupaj zbežala, vendar med vse spletene kmalu poseže pomanjkanje zaupanja in izdaja. Damnation je sprebrisana rekonstrukcija klasičnega filma noir, ki namerno secira njegove najbolj zlajane klišeje; od likov zapite zgube, ki goji čustva do nevarne usodne ženske, skoraj apokaliptičnih podob razpadajočega socialistične okolja, kjer sestradani psi po ulicah iščejo ostanke hrane pa vse do zapleta s tihotapljenjem, ki se za vse vpletene konča tragično.Tarr preverjene vzorce podredi svoji močni umetniški viziji, ki vključuje počasno premikanje kamere, skopost dialogov, izpostavljena pesimizem in cinizem tako likov kot zgodbe ter vzdušje, ob katerem je gledalec navkljub poznani formuli dobesedno posrkan v samo zgodbo, kar je zasluga tudi odličnih igralskih predstav in že omenjene čudovito temačne atmosfere. Damnation bo za nekatere gledalce prenaporen film, vendar pa bodo sladokusci uživali v vzdušni in cinični meditaciji sveta, ki je že v 80. letih bil obsojen na propad.