Novembra 1975 je italijansko javnost šokirala novica o brutalnem umoru razvpitega mojstra sedme umetnosti Piera Paola Pasolinija, ki je bil znan po svojih ostrih političnih stališčih in brezkompromisni umetniški viziji, s čimer si je pričakovano nakopal ogromno sovražnikov. In za filmarja takšnega slovesa je usoda poskrbela, da je njegov zadnji celovečerec postal tudi eden najbolj šokantnih in okrutnih filmskih labodjih spevov. Politična srhljivka Salò, or the 120 Days of Sodom ohlapno temelji na razvpitem nedokončanem romanu francoskega provokatorja Marquisa de Sada, le da je Pasolini njegovi epopeji nasilja in razvrata dodal močan politični podton in dogajanje iz Francije prestavil na sever Italije v času fašističnega terorja; v majhni državni tvorbi, imenovani Saló, štirje sprevrženi fašistični veljaki, znani zgolj po nazivih Vojvoda, Škof, Sodnik in Predsednik, ugrabijo skupino mladih fantov in deklet, jih pripeljejo v odmanjeno podeželsko vilo in v naslednjih štirih mesecih nad njimi izvajajo vse možne oblike psihičnega, fizičnega in predvsem seksualnega nasilja. Salò, or the 120 Days of Sodom ima jasno sporočilo; Pasolini izraža ostro kritiko fašizma, hkrati pa s preroško natančnostjo opozarja na degradacijo človeka v sodobnem svetu, kjer pod pritiskom oblasti postane čustveno izpraznjen artikel, ki se ga hitro uporabi in še hitreje zavrže. Pasolinijev film je odvraten, sprevržen in za ogled vsekakor neprijeten, vendar pa v drugačni oz. bolj prilagodljivi obliki ne bi imel istega katarzičnega učinka na gledalca; gre za film, ki nazorno prikaže ne zgolj grozote avtokratskih režimov, ampak tudi dekadentno brezno, v katerega civilizacija vse bolj vztrajno pada. Toda tudi zunaj prizorov nasilja in gnusa ima film veliko nespornih kvalitet; razkošna scenografija in kostumografija, zastrašujoče igralske predstave, domiselna uporaba klasične glasbe in uporaba grotesknega simbolizma, ki je enako neposreden kot tudi večplasten. Salò, or the 120 Days of Sodom je vsekakor vreden svojega zloglasnega slovesa, vendar pa je hkrati tudi izredno močan pogumen film, ki samozavetno prekorači mejo umetniške “sprejemljivosti”.

Begotten ni film v klasičnem pomenu besede; je bolj izkušnja, ko je človek ujet v podobah sveta, ki spominja na kulise najhujše nočne more. Eksperimentalna grozljivka režiserja in scenarista E. Eliasa Merhigha je bila ob izidu leta 1989 sprva spregledana, kasneje pa je zaradi pogoste omembe, da spada med “enega od najbolj kontroverznih filmov vseh časov” vendarle pridobila na pozornosti, vendar pa je obenem ostala večno polemičen, kar pa je bil njen namen že od samega začetka. Komaj 70 minut dolg in popolnoma nem film, posnet na 16-milimetrski črno-beli trak, ki naredi podobe manj jasne in zato toliko bolj strašljive, sledi globoko metaforični zgodbi o brutalnem samomoru Boga ter rojstvu Otroka, nove materije, ki je obsojena na tavanje po skoraj postapokaliptičnem svetu, kjer vladata brezboštvo in ritualno nasilje. Begotten je moreč, surrealen, gnusen in krvav filmski eksperiment, ki se predaja popolni svobodi umetniškega izražanja in z uporabo starinske tehnologije ustvari nepozabne podobe, ki ne potrebujejo naracije ali dodatnih razlag, saj so že same po sebi dovolj zastrašujoče in neprijetne. Skozi grozljive in moreče podobe pa Merhighe odpira večno aktualne problematike mačehovskega odnosa človeka do narave, srhljivih posledic nasilne kolonizacije in verskega fanatizma. Navkljub mnogim močnim platem pa se zdi, da bi Begotten bolje deloval kot kratki film, saj Merhighe na več mestih po nepotrebnem raztegne zgodbo in njene ponavljajoče motive, kar bo pri marsikateremu gledalcu zbujalo dolgočasje.  Begotten je tako nepopoln, vendar avtentičen prikaz pekla na zemlji, ki ne potrebuje trdne naracije ali smiselno strukture, da bi stresla gledalca do kosti. Za izbrane okuse.