Pa tako lep dan je bil je še en poskus domač poskus čistega žanrskega filma, ki se tokrat spogleduje z umazano estetiko modernih ruralnih slasherjev kot je npr. Wrong Turn, vendar pa hkrati hoče biti nekaj več kot zgolj eksplotacijska klavnica. Pravzaprav je samega nasilja v filmu zelo malo in je glavnina časa namenjenega razvoju likov, štirih nekdanjih prijateljic, ki organizirajo druženje v odročni gozdni hiši. Ko se eni od njih med vožnjo pokvari avtomobil, ta poišče pomoč pri lokalnem mehaniku, ki pa ji obljubi popravilo zgolj za (pre)visoko plačilo, zato med dvojico izbruhe spor, ki se kmalu spremeni v pregon po gozdu. Okvirni zaplet filma sspominja na povprečno grozljivko, ki tematizira večni boj med urbanim in ruralnim, vendar pa režiser in scenarist Perica Rai neprestano išče načine, s katerimi bi se distanciral od začrtane predvidljivosti. Rai se v svojem prvencu izkaže kot kompetenten filmar, ki razume osnove svoje obrti, film pa se lahko pohvali z zelo solidnimi igralskimi predstavami (tudi ponavadi lesena Katarina Čas postreže z zadovoljivim nastopom), privlačno fotografijo in nekaterimi napetimi trenutki, vendar pa to žal ni dovolj, da bi film lahko štrlel iz povprečja. Njegov največja težava je namreč zgodba, ki je pogosto nedodelana in brez jasne rdeče niti; film ves čas zelo nerodno skače med trilerjem o preživetju in solzavo dramo o travmah in moči prijateljstva, najbolj pomembnim delom zgodbe pa ne nameni dovolj časa, da bi se ta lahko razvila v kaj bolj oprejemljivega. Veliko gledalcev bo zmotil tudi (pre)počasem tempo, ki filmu napolni z razvlečenimi mašili ter pogosto nevmesna glasba, ki v nekaterih primerih celo preglasi dialoge. Pa tako lep dan je bil je tako eden od tistih “čudnih” filmov, ki ni ravno dober, ne pa tudi slab; je film, ki ima vse sestavine za dober izdelek, ki pa same po sebi ne pomenijo veliko, če ni zanje primernega recepta.

Mladinska pustolovska kriminalka Tartinijev ključ, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana Romana Kukoviča, se ponaša z grenkim dejstvom, da gre za zadnji celovečerec priljubljenega režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja pred njegovo prezgodnjo smrtjo decembra 2024. Občudovanja vredno je, da je Anžlovar navkljub zahrbtni bolezni še vedno imel dovolj ustvarjalne energije in zanosa, da je domačemu občinstvu dostavil svoj labodji spev in s tem dokazal svojo plemenito ljubezen do filma. Film, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot mladinsko različico napetega zarotniškega trilerja Da Vincijeva šifa, spremlja tri najstnike, ki med počitnicami v Piranu po naključju začnejo slediti seriji ugank, ki so tesno povezane s srednjeveškimi skrivnostmi tega pomorskega mesta, pri tem pa si na glavo nakopljejo tudi kriminalce, ki so na lovu za skritim zakladom. Tartinijev ključ je zanimiv film, ki ambiciozno kombinira najstniško pustolovščino, zarotniški triler in poučno lekcijo o bogati zgodovini Pirana, vendar pa je končni rezultat preveč duhomoren, nedodelan in na trenutke sila površno narejen film. Po tehnični plati mu sicer ni mogoče veliko očitati; Anžlovarjeva značilna dinamična montaža, dobro izkoriščene lokacije Pirana in razposajena pustolovska atmosfera služijo svojemu namenu, obenem pa je treba pohvaliti tudi nekatere igralske predstave (Maks Kerševan, Jurij Drevenšek). Kjer film popolnoma pogrne, je na ravni vsebine; zgodba je polna lukenj in nesmiselnih zapletov, liki so bodisi stereotipni bodisi karikaturni, dialogi preveč razlagalni in premalo življenjski, od vsega pa še najbolj bodejo v oči naravnost amaterske predstave nekaterih poklicnih igralcev (Tanja Ribič je daleč najbolj obupna), kar daje vtis, da je film nastajal povsem brez fokusa oz. jasne orientacije. Kot že rečeno; če je Tartinijev ključ pomagal Anžlovarju, da je odmislil bolezen in se v zadnjih mesecih svojega življenja posvečal filmu, je to nedvomno pohvale vredno. Žal pa smo pri vsakem filmu prisotni tudi gledalci in tokrat bi si zaslužili bistveno boljši izdelek.