Damjan Kozole je eden najbolj produktivnih slovenskih filmarjev, ki zaradi pogostega zatekanja k minimalizmu vedno znova dokazuje, da lahko iz malega ustvariš veliko in pri gledalcu pustiš boljši vtis kot pri marsikaterem visokoproračunskem poflu. Lep primer tega je romantična drama Za vedno iz leta 2008, ki jo je Kozole posnel kar v svojem stanovanju, podobna ekonomičnost pa je razvidna tudi v njegovem najnovejšem filmu, komični drami Polsestra. Tokrat je večina dogajanja znova postavljenega v stanovanje, tokrat v majhno, utesnjeno in neurejeno najemniško stanovanje sredi Ljubljane, v katerem obtičita Irena in Neža, odtujeni polsestri iz Izole; Irena je frizerka, ki se želi ločiti od svojega nasilnega in posesivnega moža, Neža pa je upornica brez razloga, ki želi študirati komunikologijo, vendar pri tam naleti na cel kup finančnih težav. Na nek način bi lahko rekli, da se Polsestra poslužuje formule “buddy-buddy” komedij o nenavadnih parih, ki se navkljub osebnostnim razlikam uspejo naučiti živeti drug z drugim, le da Kozole to preverjeno formulo uporabi na bistveno bolj prizemljen, realističen in trpek način. Ker se dogajanje vrti okoli glavnih junakinj, je uspeh filma odvisen tudi od kvalitete igralskih nastopov; Urša Menart, sicer režiserka moderne klasike Ne bom več luzerka, je simpatično hladna kot zadržana Irena, srčiko filma pa predstavlja odlična Liza Marijina, ki očara kot gobezdava, impulzivna in s strupenim jezikom zaznamovana Neža. Ker so igralske predstave več kot solidne in glavni junakinji simpatični ter življenjski, se gledalec brez težav poglobi v njuni težavni življenji in ju spremlja vse do grenkosladkega konca. Večjih napak film nima, razen morebiti nekoliko okornega tempa v prvi polovici, ki pa na srečo v nadaljevanju vendarle uspe pridobiti na dinamiki. Presenetljivo dobre predstave stranskih igralcev (še posebej Jurija Drevenška), miks človeške drame in vsakdanjega humorja ter močan scenarij z odlično spisanimi dialogi naredijo iz filma Polsestra izkušnjo, ki je vredna vsaj enkratnega ogleda, pa četudi ob koncu dneva ne bo ravno spremenila vašega življenja.

Ena od odlik slovenskega filma je ta, da vedno najde prostor za zgodbe “malih” ljudi oz. tiste zgodbe, katere pod težo podivjanega ritma vsakdanjika zlahka preslišimo in spregledamo. Oroslan je takšne vrste film, saj gledalcu ponudi intimen portret manjše vaške skupnosti na meji z Madžarsko, ki jo prizadene smrt moškega po imenu Oroslan. Potem ko po naključju odkrijejo njegovo truplo, se vaščani začnejo spominjati pokojnika preko ganljivih in duhovitih anekdot. Režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, ki je zgodbo spisal na podlagi resnične smrti moškega, ki ga sicer ni nikoli srečal, več kot očitno ustvarja zelo oseben in tih film, katerega namen je med drugim gledalca seznaniti z utripom odrinjenega slovenskega podeželja. Žal pa dobri nameni niso dovolj za dober film; Oroslan bi namreč bistveno bolje funkcioniral kot kratkometražni film, saj ne premore dovolj vsebine, da bi upravičil svojo, sicer zelo skromno dolžino 70. minut. Film prepogosto pelje gledalca skozi serijo obupno razvlečenih prizorov, ki ne služijo nobenemu namenu kot zgolj raztegovanju že tako minimalističnega dogajanja in piljenju pretencioznega simbolizma, zaradi katerega je bil slovenski film dolgo časa izredno negledljiv. Kot že rečeno; Oroslan je film z dobrimi nameni, ki pa je žal preveč dolgočasen in pretenciozen, da bi ostal v trajnem spominu.