Tretji celovečerni film Gorana Vojnovića se začne na koncu; dva moška se s tovornjakom peljeta v neznano. Nato se zgodba pomakne za teden dni nazaj in šele tedaj se film Nekoč so bili ljudje šele v resnici začne; izkaže se, da sta možakarja dobra prijatelja Leo in Vučko, ki se soočata s finančnimi in zasebnimi težavami. Ko banka dvojici odkloni posojilo za obnovo njune restavracije, Leo naveže stik s svojim prevarantskim kolegom Giannijem, ki mu obljubi dobro plačilo za preprosto nalogo; ukrasti mora njegov tovornjak, s katerim bo Gianni dobil denar od zavarovanja. A kot je moč pričakovati, se dvojica po spletu nesrečnih okoliščin znajde sredi težavne situacije, ko ukradeta napačen tovornjak, v katerem pa se še povrhu tega nahaja manjša skupina beguncev. Če je Vojnović s prejšnima filmoma Piran / Pirano in Čefurji raus pustil nekoliko mlačen vtis, je Nekoč so bili ljudje njegov najbolj dodelan celovečerec, ki se kompetentno spogleduje z elementi kriminalke in filma noir, četudi je še vedno močno osredotočen na človeško dramo, začinjeno z močnim družbenim komentarjem o vedno aktualni migrantski problematiki. Ta je bila sicer obdelana že v številnih filmih, a posebnost Vojnovićevega filma je, da se ne osredotoča toliko na same migrante, temveč bolj na posledice, ki jih njihov brezizhodni položaj pusti na tistih, ki v njihova življenja sprva niso vpleteni. Vojnovićevi migranti so večino filma nevidni in prisotni zgolj preko dialogov med glavnima junakoma in zadušljivih glasov iz notranjosti tovornjaka, medtem ko se svet zunaj vozila drastično spreminja, še posebej za Lea in Vučka, ki ju odlično odigrata Francesco Borchi in Moamer Kasumović. Film odlikuje tudi odlična kamera, zgodbi primeren počasen tempo, ki se dobro prepleta s hladnim oz. temačnim vzdušjem, zgodba pa je strukturirana brez odvečnih mašil in vključuje dovolj emocij in suspenza, da nemudoma zbudi gledalčevo pozornost. Škoda le, da se film ne uspe docela izogniti nekaterim luknjam v zgodbi in žanrskim klišejem ter postreže z nekoliko predvidljivim in skoraj sentimentalnim epilogom. A nobena napaka ni preveč usodna, da Nekoč so bili ljudje ne bi več kot uspešno opravil svoje poslanstvo in nagovoril občinstvo z razsežnostmi večno prisotne migrantske problematike.

Najuspešnejši slovenski filmski režiser Mitja Okorn je v zadnjih mesecih znova močno dejaven na domačih tleh, še posebej v sodelovanju z vlado RS, ki mu je med drugim zaupala nastanek kratkega filma o 30 – letni zgodovini samostojne Slovenije in pred kratkim še mini dokumentarca na temo virusa covid-19 in pereče problematike cepljenja, ki je močno razdelila slovensko javnost. Covid-19 – Zgodbe prebolevnikov je slabih 20 minut dolg film, ki se sicer označuje dokumentarec, vendar pa deluje bolj kot krajši pogovorni video, saj je vsebina povečini sestavljena iz kratkih pogovorov z ljudmi, ki so preboleli težjo obliko bolezni, zadnjih nekaj minut pa je namenjenih promociji cepljenja oz. podajanju argumentov, zakaj bi se ljudje morali cepiti. Glede na to, da se je Okorna ob prvem sodelovanju s slovensko vlado oprijel vzdevek “režiserja skrajne desnice” in da je tudi ta film financirala vlada RS (po nekaterih govoricah naj bi bil proračun okoli pol milijona evrov, kar je glede na končni minimalistični produkt precej visoka številka), so se pred ogledom znova pojavili dvomi, da bo Okorn po navodilih vlade ustvaril nekakšno propagadno agitko, ki bo poveličevala dosežke oblasti in demonizirala tiste, ki ji nasprotujejo. In četudi lahko filmu očitamo marsikaj, mu nikakor ne moremo tega, da je propaganda; Okorn brez vsiljevanja in nepotrebnih monologov prepusti gostom, da povejo svoje izkušnje ob soočanju z boleznijo, zgodbe so povedane brez politiziranja, podpihovanja nestrpnosti in vsiljene sentimentalnosti. Se pa pomanjkljivosti filma pokažejo, ko ta preide na področje debat o argumentih za in proti cepljenju; vsi sodelujoči pred kamero namreč povejo zgolj to, da so se cepili, ker zaupajo znanosti in ker je tako prav… in to je vse. Glede na to, da je cepljenje izredno vroča polemika v slovenski družbi in se okoli nje širi cela gora dezinformacij, bi od filma pričakovali, da bo pri podajanju argumentov za cepljenje nekoliko bolj poglobljen in trdno argumentiran. Žal do tega nikoli ne pride in film ob koncu zastavi precej površinsko stališče, da je cepljenje kot neke vrste državljanska dolžnost, kar je izredno šibak argument za tiste, ki dvomijo v uspešnost cepiv in bi se o tej problematiki radi podrobneje informirali. Ravno zato je pričujoči film težko označiti za dokumentarec, saj z vidika informiranosti ne pove ničesar novega in zavzema dokaj površinska stališča, pa tudi s tehnične plati je precej bled in neizstopajoč.